Marelice!!!

Zjutraj sva štartala dosti pozneje, kot sva si želela - problemi z internetom. Zato je bil zapis na blogu objavljen dosti pozneje kot običajno. Ker sva morala v dveh dneh priti do Kapadokije, sva obšla kar nekaj zanimivih točk, ki bi si jih drugače z veseljem ogledala.
Izbrala sva si glavno cesto D300, in po njej prav hitro nabirala kilometre. Vmes je Klemna pičila čebela (pod rokav), pa ni bilo hujšega, je pa s tem odpadla vsakršna misel, da bi se potikala po stranskih cestah. Da dobite malo vtisa, kako se pokrajina spreminja med vožnjo:

Malo pred mestom Malatya sva čisto navdušeno opazila vse polno nasadov marelic in si zaželela, da bi lahko spala nekje v bližini.

Prvega kmeta na traktorju sva povprašala o možnosti kampiranja, pa se nam nekako ni uspelo zmenit - on ni znal angleško, midva pa ne turško, sva pa dobila polno čelado marelic. ;) No, nato sva šla še do ene velike hiše/minibloka in tam znova poskusila. Povedali so nama, da je kampiranje možno v Malatyi, nato sva dobila še polno marelic, oni pa od naju obesek za spomin. :) Pa slikanje je bilo obvezno, so bili tako simpatični:

Nato pa so nama ponudili spanje kar pri njih doma... Nisva se mogla upreti, tudi vzdušje med njimi je bilo tako prijetno, da bi nama bilo žal, če bi zavrnila tako prijazno ponudbo. Tako sva sončni zahod dočakala na njihovi terasi, s pogledom na jezero Karakaya Barajı in obkrožena z marelicami.

Noro :) Cel večer smo čvekali, še posebej Klemen in Malik, ki sta takoj našla skupne točke zanimanja - računalniške igrice in avtomobili, fantje, pač ;)

Drugače lahko Klukca potrdiva, da tako dobrih marelic nisva jedla še nikoli v življenju, so nekaj čisto posebnega. Slastne so :)
Ravno zaradi dobre družbe in super vzdušja sva se odločila, da bloga en dan ne piševa, tako da je ta zapis pisan v Kapadokiji.

Drugače pa, takole ob stran: Ravno zaradi takih prigod veliko raje iščeva nočitve v kampu oziroma kjerkoli nama pustijo postaviti šotor - zaradi ljudi, ki jih tako spoznaš. Če bi se vedno odločila za prenočevanje v hotelu, ne bi doživela četrt tega kar sva do zdaj. Tudi takih čudovitih ljudi ne bi nikoli spoznala, kar bi bilo res škoda. Sploh pa v Turčiji, kjer naju je toplina in gostoljubnost domačinov popolnoma presenetila.

Dobro, to je torej prvi zapis, kmalu sledi še drugi.