Ponoči sva v šotoru preživela eno tako res ornk neurje. Sicer naju je lastnik restavracije poskušal prepričati, naj greva z njimi domov, da nama bo zrihtal sobo, a sva odklonila. Vedela sva, da bo šotorček zdržal. Še kuhar, ki je spal poleg naju v mini hiški nama je hotel odstopiti svojo posteljo, pa sva ga vljudno zavrnila. Res, tako prijazni ljudje so...
Nisva pa vedela, kako hudo neurje naju čaka. Bliskalo in grmelo je non stop, vmes je parkrat orenk potegnil veter, da sploh ne omenjam dežja - ta se je zlival tako, da nisva bila čisto prepričana, ali bova ostala na obali ali pa naju bo kar v morje odplaknilo. Umirilo se je šele proti jutru, ravno prav, da se je šotor posušil. V planu je bilo hitro spakirat in odit naprej, pa se je ravno ko sva se hotela poslovit od lastnika spet uscalo. In sva si privoščila čaj, potem pa se spravila nazaj na cesto. Najprej skozi dolino Hemsin, ki nama jo je priporočil vodič in je tudi primerno turistično oblegana:
Vse tako zeleno, pa za vsakim vogalom kak mini slap!
Najboljši del poti sva dobila na koncu asfalta, po nekaj km makadama/peska:
Woohooo!!! Spodaj sva na hitro pojedla zajtrk/malico in nabavila še malo čaja, ter se odpravila naprej v smeri proti Ardohanu. Od mesta Barcka naprej so se začeli razgledi:
Noro, kako se pokrajina spreminja med vožnjo:
Vmes sva si še na hitro skuhala makarončke (evo tržno nišo!):
nafutrala enega potepuškega psa in ugotovila, da morava pohiteti, da nama prej ne zaide sonce. Čakal naju je namreč najboljši del poti - prelaz na 2640 m! Vzpon je bil fenomenalen:
In potem sva prišla na 2000m nm.v.: oblaki so se približevali, temperature so se naglo spuščale in sonce je ravno zahajalo nekje med oblaki. Potem pa, vrh prelaza! Neverjetno! Slike sploh ne morejo prikazati tistega občutka (poleg tega da je bilo manj kot 5 stopinj C)...
Čisto sva bila navdušena, četudi sva ugotovila da je na zemljevidu napaka - prelaz je imel "le" 2470m. Ampak je bilo taaakooo lepo, da sva prav vesela, da sva šla čez. Klemen je cel spust iz prelaza prejokal od sreče, tako da sva se morala še zaradi tega ustavljat :) (Klemnov komentar: od čisto vseh prelazov ki sem jih prevozil, kaj takega še nisem doživel, UAU! Sam prelaz sicer ni bil nič kaj posebnega, razen tega da se zadnjih par kilometrov vzpneš večino dela prelaza in so res orenk klanci, tako da sem s prvo prestavo vozil ovinke. No, vzdušje ko prideš na drugo stran, tik tik pod oblak in zagledaš planoto osvetljeno od oblakov iz sončnega zahoda, z jasnino v ozadju in nekaj sosednimi grički, brez dreves in v kombinaciji z nizkimi temperaturami, vetrom in tišino... to si bom pa zapomnil, ker kaj takega še nisem občutil. Neverjetno! Sem mislil da je to možno samo v kakšni Mongoliji :))) )
Že na začetku spusta se nama je prikazal Ardahan:
In, cca 30 km kasneje sva pristala v hotelu, utrujena ampak frišno stuširana :) Komaj čakava jutrišnji dan!
Kar nekaj časa se bova vozila na tej višini (1800m), naredila krog okoli kakšnega jezera in upava da nama uspe vidit goro Ararat (najvišja v Tručiji, 5165m). Lahko noč!
Ni komentarjev:
Objavite komentar