Želela sva iti po lokalni cesti čez en prelaz, ki bi nama prihranila precejšenj ovinek, a se je izkazalo, da je zaprta zaradi del na cesti. Sva šla preverit, bagerist je ravno z velikim navdušenjem podiral drevesa, ki so bila poleg ceste.
Tako nama ni preostalo drugega, kot da sva se vrnila do Beyşehirja in nadaljevala pot proti Isparti. Večino poti sva se žal dolgočasila, bolj zanimiv del poti je bil ob jezeru Egirdir.
Sva že mislila, da sva nekje na jadranski obali ;)
Od Isparte proti Denizliju je bilo spet bolj nezanimivo, nato pa sva prispela do Pamukkal. Od daleč je vse skupaj podobno kamnolomu, nekaj belih skal v hribu pač. Ker je bilo noro vroče in polno turistov, sva si najprej priskrbela prenočišče in tam odložila vse stvari. Nato pa sva se podala proti vhodu, plačala 25 lir po osebi in že kmalu presenečena obstala. VAU!!!!
Niti v sanjah nisva pričakovala kaj takšnega, res... Noro! Najbolje pri vsem tem je, da lahko tu hodiš in čofotaš po vodi :) Super je, ker je voda prav prijetno topla in podlaga nič ne drsi, zato je prav dober občutek pri hoji. Sva dobila še pedikuro :)
Počasi sva se vzpenjala, saj je bilo treba pofotografirati vsak bazenček in preveriti vodo v njem ;)
Ob koncu teh belih bazenčkov sva ugledala ruševine mesta Hieropolis. Danes je zgornji del preurejen v muzej na prostem, en del pa je tudi klasičnega muzeja. Ker je ta odprt le do osmih (spuščajo noter pa le do pol osmih) sva se odločila, da greva raje pogledat amfiteater na vrhu hriba. Se je splačalo ;)
Tam sva tudi dočakala sončni zahod:
Nato pa sva se počasi spustila, naju je začelo že malo hladiti, ker na vrhu piha prav hladen veter. Dobrih fotografij je spet preveč, sva pa čisto navdušena nad Pamukkalami - mimogrede, ime pomeni Bombažni grad. Upava, da se sem še vrneva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar