Srečkota

Midva sva dva res taprava srečkota. Danes sva ugotovila zakaj je Klemen zbolel. Prečkala sva poplavljene dele, ki jih je par dni nazaj kar konkretno zalilo. En mali potoček odnese cel most, ne moreš verjet. No, če bi šla po isti poti dva dni prej, bi morala obrnit, če naju ne bi že odneslo. Vreme imava fantastično, sonček nama je sledil vse do popoldneva in ljudje so ekstra prijazni.

Dan sva začela zelo po turško (sem skoraj napisal po grško, vendar je tu še bolj počas) :) obilen zajtrk s svežo zelenjavo, olivami, jajčki in siri, ter s sončkom v obraz, huh :) ene dve uri sva rabila :)))

Zelo hitro sva zavila na manjše ceste in ni nama žal. Sicer sva tu videla česa je zmožen en mali potok ko se razjezi, vendar so naju razgledi potolažili. Cesta Eregli-Devrek.

Noro noro noro!

Na naslednji pumpi (na glavni cesti), sva se ustavila za prigrizek (beri: sladoled :D). Eden od zaposlenih pa nama je prinesel cedevito, kar tako :) kmalu sva dobila družbo, malo smo poklepetali in si izmenjali podatke (še dobro da sva naredila razglednice). Ljudje tu so res prijazni, tudi če ne znajo angleško, se vseeno sporazumemo :)

Sledila je huuda cesta skozi tunele, mimo kanjonov in orenk rek:

Vmes se je malce pooblačilo:

to je bil klic po pavzi. Nekaj časa sva čakala da bi šlo mimo, pa se je veter obrnil in jovo na novo. Tako da sva oblekla dežjake in gasa. Peljala sva se skozi Safranbolu, mesto pod Unescovo zaščito. Center mesta je znan po pristni Otomanski arhitekturi (luštne hiške z lesenimi okni :))) ). Nama je bilo bolj zanimivo to, da je celo mesto pozicionirano sredi kanjona. To vidiš šele ko se malo dvigneš nad mesto:

Nisva čisto prepričana, ampak očitno res znava izbirat lepe ceste. Čisto sva navdušena. Odsek ceste 030, med Safranbolu in Kastamonu. Sicer bi se dalo kakšno rečt na temo asfalta (ali drsi ali pa so kamni) in umazanije na njem. Ampak ni večjih lukenj, večje ceste so večinoma štiripasovnice, tako da vsa čast. Jih pa veliko obnavljajo, tako da imava taprav motor in mimogrede še par tovornjakov snedeva, iihaaaa :)))

Potem pa creme-de-la-creme. Iskanje prostora za prenočit. Tu sva zadela terno. Najprej sva si skuhala večerjo, če bi slučajno kdo imel kaj proti. A šele po tem ko sva postavila šotor, sva dobila obisk. Hitro smo se zmenili - eno sliko in en obesek za eno nočitev, podali smo si roke in to je to :) ptički nama žvižgajo, žabe ropotajo, komarji letajo (in ne pikajo ker sva našpricana, haha!), razgled pa...

Uaaaaaauuuu!!! Potem sva imela pa še THE sončni zahod, nad žitnim poljem (ta je pa za Renato in Boruta, ker sta napisala zelo lep sms):

Lahko noč! (držte pesti da ne bo dežja, da naju ne odplakne)
Klukca