Turista v Kapadokyi

Danes sva malo pozneje vstala, je prav pasalo. Zajtrk sva imela na terasi, s prav fajnim razgledom. Želela sva si malo offroada, ampak nama je že lastnik hotelčka povedal da bolj slabo kaže - je Beštija malo pretežka za teren poln mehkega peska. Klemen je od prijaznega nizozemca (Hans van Marle, Touratrek) dobil namig kam se splača zavit. Nisva sicer našla tisto kar sva iskala, ampak sva pa vseeno našla ene par prav luštnih potk z razgledom, pa še Klemen je lahko z Beštijo poziral:

Naprej pač ni šlo...

Je bilo občutno prevroče da bi poskušala kaj več, pa še nisva bila prepričana glede vremena - bilo je grozno soparno in na nebu je bilo polno oblakov. Šele okoli treh je zapihal veter in jih razpodil, takrat se je dalo tudi malo lažje dihat.

Kapadokija je res lepa, še posebej je dobro, če greš malo izven glavnih turističnih točk. Beštija pa prav paše v to okolje :)

Zanimiv je tudi muzej na prostem, ampak sva verjetno šla prezgodaj, saj je bilo ob štirih še vedno čez 30 stopinj. Malo sva se sprehodila po cerkvicah, izdolbenih v skale ampak je bilo za najin okus tu kar preveč ljudi. Sva se malo razvadila, drugje sva bila ponavadi skoraj sama. V večini cerkvic je fotografiranje žal prepovedano, zato nimava ravno veliko slik notranjosti.

Klemnu je uspelo najti malo sence in se je tam skril, Lucija pa je tačas šla pogledat še eno cerkvico. In je postal mini atrakcija za skupinico Kitajcev, vsi so se hoteli slikati z njim :)

Se pa drugače prav vidi, da Kapadokija živi od turizma, predvsem od tujcev - cene ponekod so še višje kot v Istanbulu, tudi ko sva se nekje na enem hribčku ustavila na čaju nama je ata hotel zaračunati 4 lire za dva čaja :/ Normalna cena je 1 lira za 1 čaj v restavraciji... Domačini tu so drugačni, bolj se jim mudi, vsi nekam skačejo... Drugače pa je zelo malo turških turistov, prevladujejo Američani, Brazilci in pa Kitajci, verjetno prav zaradi cen.

Čeprav je Kapadokija lepa, morava priznati, da je za naju prava Turčija nekaj čisto drugega - čudoviti prelazi, spreminjanje pokrajine, prijazni domačini, ki ti vedno ponudijo čaj, hribovci, ki te spravijo plesat in pa seveda družine, ki so tako prijazne, da popolnemu tujcu ponudijo prenočišče ( in marelice :) ). To je tisto, kar si zapomniš za zmeraj.

Sva se pa danes vsaj malo spočila, naju tale vročina kar zdela. Jutri morava naprej, proti mestu Konya. Upava na lepo vreme ;)
Lahko noč, Klukca.