Srečala sva francoskega motorista (Bernik Bleu) na poti v Mongolijo ( Klemen se je že ponudil da gre z njim ;) ) in nemškega kolesarja na poti okoli sveta, ki jo bo poskušal opraviti brez motornega pogona. Sicer pa več o njem lahko prebereta na njegovem blogu:
www.aliens-world.de
Malo smo počvekali, midva sva bila čisto navdušena nad njunima podvigoma. No, plan francoskega motorista je, da gre proti vzhodu toliko časa, da pride na zahod. Odličen načrt :)
Ararat v ozadju, dva popotnika in en kljukec v ospredju :)
Sva imela prav srečo, da smo se našli tam, se pozna, da sva se bližala meji z Iranom. Pa da ne bo koga skrbelo, nisva šla tja. Mogoče naslednjne leto.
Pravzaprav sva imela dvojno srečo - da sva spoznala dve novi neverjetni osebi in da sva zgrešila dež in večino toče na naslednjem prelazu.
Malo naprej od Diyarbakirja sva namreč zavila proti goram, in oblaki pred nama niso bili ravno vabljivi. Ker je bilo spodaj še vedno okoli 25 stopinj in sonce, se nama ni dalo dajati gor dežne opreme in sva samo pičila naprej. Vmes sva imela mini pošiljko toče in pa par kapelj dežja, malo naju je tudi skrbelo stanje na cesti, saj ponekod ni asfalta. Ampak sva zvozila, makadam je bil dosti v redu (skrbelo naju je, da ni kakšnega spolzkega blata) in se povzpela na višino dobrih 2100 metrov. Voda je tekla čez pašnike, videla sva kar nekaj močnih hudournikov tako da še dobro da se niso zlivali čez cesto. V cca 20 minutah je temparatura padla za 15 stopinj, okoli naju pa je bilo vse belo - očitno je tu padlo precej toče. Imava res rečo da sva ušla neurju, brez dežjakov bi bila premočena do gat v eni minuti.
Spust je potekal brez težav, pokazalo se je sonce in midva sva lepo nadaljevala proti jezeru. Naju je malo presenetilo, kako drugačni so ljudje v bližini meje - nekako hladni, vidi se, da so bolj nezaupljivi. Popolnoma drugačni od nasmejanih ljudi iz gora (Kars in okolica), kjer sva se počutila kar kot del družine. Mogoče se nama je samo tako zdelo, ampak nama so delovali zelo zadržano. Ko sva se približala jezeru Van pa se je spet začelo, kjerkoli se ustaviš, vsi se hočejo vsaj malo pomeniti s tabo, ti ponuditi kak čaj... Ko sva šla skozi mesto, so naju na veliko pozdravljali, tako da sva se tudi midva takoj veliko bolje počutila.
Uspelo nama je najti en prav fajni kamp, kjer ni skoraj nobenega, imajo pa dobro restavracijo, kjer je tudi Lucija dobila toliko zelenjave da je ni mogala vse spravit vase. Najin domek za nocoj:
Pa še plažo imava celo zase, je prav fajni mir.
Še sončni zahod, pa je to to:
Lahko noč,
Klukca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar