Zares sva vstala nekaj do osmih in kmalu sva dobila zajtrk. Dopoldan pa smo se odpravili čez planoto - z današnjim dnem so se namreč za približno tri mesece preselili na višje ležeče pašnike.
Na žalost sva s Klemnom kaj kmalu opazila grozeče oblake v daljavi, in zato sklenila, da je potrebno iti naprej. Pot naju je namreč vodila kar čez planoto, in seveda ni bila asfaltirana, zato sva se bala, da bi naju dobil dež - v tem primeru bi znalo biti zelo nevarno. Tako sva se na hitro poslovila od tistih, ki so že bili na planoti, in jo pičila čez drn in strn proti jugovzhodu. Nisva čisto prepričana, če sva šla po cesti, ki so nama jo opisali vaščani, v vsakem primeru pa je bila vožnja fenomenalna.
Kar kmalu sva prišla nazaj na asfalt in zavila proti ruševinam starodavnega mesta Ani, ki leži ob meji z Armenijo. Že na pol poti se je klima spremenila - čeprav leži na okoli 1500 m nmv, je bilo noro vroče, tako da naju je kar malo prežgalo ;) Ostanki mesta so nama prebudili domišljijo... Se nama je zdelo, da je ostal ohranjen nek duh veličine in pomembnosti. Prav prijetno presenečena sva bila, ko sva se sprehajala med ruševinami:
Od Anija sva se po stranski cesti odpravila naprej proti Digor, med potjo pa sva srečala dva nemška motorista, ki sta se ravnokar vračala iz Irana. In se je bilo treba slikat ;)
Sva jima mal fouš - bi pa Iran bil kar dobra destinacija za naslednje leto, a ne?
No, midva sva zavila proti jasnini, njuna pot pa ju je vodila naprej v deževni Kars. Upava, da sta varno prispela na cilj.
Čisto sva navdušena nad Turčijo, in to z razlogom:
Sicer naj se ne bi smelo slikati zaradi bližine meje, toda Klemen se ni mogel upreti. Nama je kar vzelo dih, tako lepa pokrajina...
Z goro Ararat pred seboj sva se spustila proti dolini reke Aras, v upanju da se tam dobimo s skupino, ki raziskuje ptice. Ko sva prispela tja, pa sva ugotovila, da smo se ravno zgrešili in da se vrnejo šele v torek. Nama je kar žal, sva si želela izvedeti malo več o tem čudovitem območju, polnem vsakovrstnega življenja :/ Kljub temu so nama zrihtali prenočišče pri eni tako zelo prijazni družini, pri tem pa imava še osebno prevajalko/učiteljico turščine.
Angleščino se še uči, ampak se nam nekako uspeva sporazumeti. Danes naju je na sprehodu že naučila par novih turških besed. :)
Tako, odlično večerjo sva pojedla, zdaj pa greva veselo smrčat :) ali pa poslušat žabe in ptiče, ki se veselo oglašajo zunaj ;) Naju je tale prehod kar utrudil, potrebujeva dober spanec, nato pa novim dogodivščinam naproti.
Zaenkrat pa lahko noč! Klukca
Ni komentarjev:
Objavite komentar