Pestro

Štart je bil prav grški... tak fajn počasen, z grškim zajtrkom, toplim sončkom in morjem :)

zelo zelo prijetno :)

Nadaljevala sva kar po avtocesti, a ne za dolgo. Malo sva ratala zaspana in Klemen je z veseljem zavil iz poti. To morava večkrat narest :)) vijugala sva po lepo dišečih gričkih, ustavila pa sva se v eni vasici na kavi in kokakoli in si tako napolnila energijo za naprej.

Pričakovala sva malo več zapletov oz. čakanja na turški meji, vendar je vse potekalo brez težav. Tudi gužve nobene. Sicer so nama ene petkrat pregledali pasuše in zeleno karto, vmes je bila še vojaška zona, ampak čisto fajn. Začelo se je s HGS, to je turški sistem cestninjenja, brez katerega ne moraš iti čez rampo. Na meji so rekli Shell, 4km naprej. Se ustaviva, a niso imeli, "Pojdita še 2km naprej, ima naslednji". Seveda ustaviva, ampak dobiva "Nimamo, naslednji Shell ima sigurno, čez 65km". No, tukaj so ga pa res imeli :) huh :) nekaj so se norčevali iz mojega priimka, imajo srečo da jih nisem zastopil, sem se raje kar smejal zraven, hehehehe :) Prvi del ceste je bil precej slab, poflikan, luknje, blato, olje, v kombinaciji z dežjem in na motorju... same prijetne stvari :) sem samo upal da ne bo celo pot tako. In res ni bilo, kmalu sva prišla na nov asfalt.

40km pred Istanbulom pa je ratalo kar naenkrat zelo pestro. Kar naenkrat začnejo cvilit gume, na nasprotnem pasu rešilec na polno, bremzajo, cikcakajo, trobijo, aaaaaaaa, za moje možgane vse prehitro. K sreči sem držal dovolj razdalje, ampak kaj ko se ti takoj nekdo vrine in to na centimetre. Sem se kmalu naučil opozarjat nase s trobljo. Dokler je šlo več kot 40kmh je bilo ok, takoj ko je padlo pod, so ratali vsi živčni. Prav zanimivo. In nič kaj prijetno. Najhuje je bilo par km pred ciljem, v tunelu. Spet, rešilec, avtobusi iz vseh strani, trobljenje, vsi nekaj pošrek, nobeden znotraj pasu... Ampak sva zvozila. Tudi ko nama je za tunelom avtobus tako lepo sekal pot, kar naenkrat:

Seveda se je moral ustavit, ker ni imel kam it. Naša kolona pa je bila hitrejša od tiste v kateri je stal rešilec na nujni vožnji. Če se ti v Istanbulu kaj zgodi, verjetno čakaš do večera da pride rešilec :S Prvič, odkar imam ta motor, se mi je zgodilo, da se je pregreval. Kar puhtelo je od mašine in moral sem večkrat ugašat. Pač, zračno/oljno hlajene niso narejene za gužvo v velemestih.

Tega, kar sva danes dala skozi pa res ne privoščim nobenemu. Lucija pravi da se nikoli več ne bo pritoževala nad prometom v Ljubljani :)) sva pa konkretno zmagala in cela prispela na začasni cilj, bogatejša za še eno izkušnjo.