Zadnji dan in Vtisi

Zadnji dan je šlo skoraj vse po planu (redkokdaj gre :) ). Vstajanje, zajtrkovanje odličnih lokalnih salamc in sirčkov še iz festivala, potem pa "dirkanje" da ujamemo trajekt na Krk ob 10h dopoldan. Malo smo pa pozabili na vmesne premikajoče mostove in ravno ob 9:00 se odpre tisti v Osorju ki povezuje otoka Cres in Lošinj.

 Strojevodja nam je zagotovil da bomo vseeno ujeli trajekt in je rekel da če ga res, smo mu dolžni pivo. Faca, je priganjal jadrnice naj pohitijo :D Smo zvišali stavo na dva, da ga ziher ujamemo, hehe :) z malo hitrejšo vožnjo kot običajno smo bili, po plačilu karte in prehitevanju kolone avtomobilov, točni kot urca. So že spuščali na trajekt, huh, dobro :)

 No, potem smo ugotovili da tudi ta dan stalno vozita dva trajekta in ne eden na dve uri kot je običajno. Premiki narodov ter cekini premaknejo tudi druge stvari :)

V Rijeki smo si, vključno s Klemnovo drago sestrico, privoščili še zadnjo porcijo morskih dobrot:

Mimogrede smo pogledali še vremensko napoved, Aladina, in se odpravili proti domu po naših najboljših predvidenjih. In res, uspelo nam je priti do doma brez kapljice dežja, čeprav je celo pot izgledalo kot da se bo vsak čas ulilo. Ravno ko sem parkiral se je usulo! Kakšna sreča...

Števec pravi da sva naklepala 2130km, s skupno povprečno hitrostjo cca 50km/h. Oboje je nekakšno lepo povprečje. Bosna naju je totalno navdušla, spet. Spomladanske vonjave, fantastični razgledi, odlične ceste (tam kjer jih ne popravljajo), nižje cene za boljše ponudbe, predvsem hrane. Spoznala sva veliko prijaznih ljudi, predvsem domačih, mesta so ponoči najlepša in imela sva dva dneva brez ciljev. Summa: odlično izkoriščeni prazniki.

Tako pa pravi Lucija:

Da še malo zafilozofiram... Zdi se mi, da je tokrat šlo bolj za ta pravi dopust – tisti, na katerem se odpočiješ. Morda je bilo tako tudi zato, ker sva imela vsa prenočišča že vnaprej rezervirana, ampak osebno sem morda malo pogrešala tisto svobodo, ki jo prineseta šotor in spalka – možnost, da se ustaviš nekje, kjer ti je všeč in si postaviš streho nad glavo... Pa ne da ni bilo luštno, ampak se mi zdi, da če je preveč stvari vnaprej splaniranih, nikoli ne pride do tistih 'izvenserijskih' trenutkov – npr. tiste vožnje skozi tržnico v Sardiniji, pa olajšanja, ko sredi nevihte končno prideš (ves premočen in utrujen) do prenočišča, ali pa izumljanja novih (tudi bljak) receptov... Tokrat je bilo vse luštno in vse je potekalo ravno prav, ampak je bilo nekako bolj umirjeno - dopustniško. Da se razumemo, tudi počitek paše in moram priznati, da je bilo super imeti tako fajno družbo - in to kjerkol(!) sva bila. Drugače sem bila pa čisto navdušena nad pokrajino, še posebej to velja za Bosno (Sarajevo ostaja eno od mojih najljubših mest, nisem pa vedela, da je tudi preostanek države tako čudovit), in komaj čakam na naslednjo pot tja – po možnosti s šotorom. :)

 Naslednja daljša tura se obeta v drugi polovici junija ko se bova potepala po Romuniji in seveda tudi poskušala sproti objavljat na tem blogu. Hvala za spremljanje in nasvidanje (oz. natipkanje), video sledi kmalu!

Lošinj

Že spet zamujava z objavo... Včeraj sva naredila komaj kaj kilometrov, sva imela bolj dan za počitek in uživancijo;)

Tako sva še kasneje kot ponavadi štartala iz Senja (ker Lucija zjutraj rabi kavico;), in se čez most zapeljala na Krk:


do Lucijine sestre, ki tam z družino uživa na dopustu. Po poti sva bila deležna par kapljic dežja, vendar k sreči ni bilo treba nase vleči dežne opreme.

Na Krku naju je čakalo izvrstno kosilo (hvala, se še priporočama:D), potem pa še družabne igre z Lucijinim nečakom in nečakinjo. Na žalost nam ni uspelo iti v mesto, ker je deževalo, pa še mudilo se nama je naprej, da sva ujela trajekt do Cresa:


Čez Cres sva šla mimo Vranskega jezera (veliko sladkovodno jezero na Cresu, ki predstavlja tudi vir pitne vode za cel otok) in nama je zelo žal, da se nisva imela časa spustit do obale, pa mogoče še malo zaplavat, iz daljave je namreč izgledalo prav vabljivo.


Na Osorju sva se dobila s prijatelji motoristi, s katerimi smo skupaj naredili rezervacijo na Velem Lošinju, za dve noči. Medtem ko sva čakala na snidenje sva si šla še malce ogledat center tega prijetnega mesteca.


Pod mostom ki povezuje otoka Cres in Lošinj se tok vode pomika v drugo smer kot valovi.


Nisva dolgo čakala, potem smo se pa kar hitro odločili potegnit do hotela


in peš v mesto na večerjo.


Privoščili smo si svežega zobatca na žaru, z dagnjami in morsko rižoto. Za vse prste obliznit! No, sej smo tud jih, samo kosti so še ostale :)

Danes pa smo imeli čist na izi :) smo bili bolj tako kot tale kosmatinko:


Najprej smo se ustavili na kofetu v Malem Lošinju kjer je oz. še vedno poteka nek festival dobrot Slavonskega broda. In kot po naključju se predstavita še dva kolesarja, Klemnova sokrajana, oz. skoraj soseda, ki sta prinesla še nekaj dodatne dobre volje (bravo!):


Na tem festivalu smo si privoščili nekaj domačih salam in sirov ter si sami naredili kosilo, natur :D


na tako lepem kraju:


Morje in vročina sta nas kar vlekla vase, tako da smo hitro šibnal po kopalke. Morje je perfektno! Je že čist za kopat, nobene gužve, blažen mir, vročine tudi še ni, ampak sončno kremo je pa že treba uporabit, predvsem če/ko se ti zgodi kaj takega:


:))

Hops še na večerjo in v mesto na sladoled, kjer se je nadaljeval festival:


Od tako napornega dneva bomo spali ko top, hehe :D za jutri sva se pa odločila da skupaj krenemo kar proti domu, saj se za nedeljo ne obeta motoristom nič kaj prijetno vreme.

Biti Vele

Zjutraj sva štartala malo kasneje, saj je bilo treba najprej dokončat objavo za blog, potem je pa še Lucija zahtevala svojo kavo in sva se morala ustavit še v kafiču – drugače bi bila cel dan sitna ;).

Od Nina sva se najprej odpravila čez Burnum:


do slapa Manojlovac :




Hrvaško primorje je v tem času res lepo – vse je še zeleno in povsod vse cveti, samo žal nama je, da ne moreva posneti vonjav, ki sva jih deležna.


Res, šele na motorju ugotoviš, kaj vse zamujaš, ko z avtom drviš po avtocesti in te zanima samo cilj, na pot pa kar pozabiš...No, naslednja postaja je bila izvir reke Zrmanje (tako je pisalo na tabli:),


kjer sva se prav lepo napojila in se ohladila,potem pa sva pičila dalje, proti Velebitu:


Glede Velebita se strinjava, da sploh nima smisla izgubljat besed – naj kar slike vse povejo ( izbrala sva si cesto od Gospića do Karlobaga):


Ker se vmes nisva kaj preveč ustavljala, nama je uspelo do Senja (tipično obalno mestece, ki premore staro trdnjavo po imenu Nehaj) priti že ob petih popoldan.


Takoj, potem ko sva se spravila v apartma, sva že bila pod tušem... Se je bilo treba najprej shladit, preden sva se spravila v lov za večerjo. No, apartma je na odlični lokaciji, skoraj nov, pa zraven sva dobila še super psa (Lucky oz. Laki), ki nama je vljudno pokazal pot do starega mesta ;) Restavracijo pa je našel Klemen (oz. njegov nos) in tako sva se napokala do onemoglosti...

Sedaj sediva na kavču, piševa blog in upava, da bo Lucijina draga sestrica sporočila svojo točno lokacijo, da je ne bo treba iskat po celem Krku;)

Jadranska magistrala in njene lepote

V ponedeljek sva se malo zamudila na pijači s Primožem, tako da je bilo jutranje vstajanje še bolj zamudno kot ponavadi ;)

Dubrovnik ponoči:




No, kljub parim oblakom se je obetal še en vroč 'poletni' dan, zato sva bila hvaležna za vsako sapico, ko sva se vozila po čudoviti jadranski magistrali od Dubrovnika do Šibenika – na eni strani gore, na drugi strani morje, ma ni boljšega.

Dolina Neretve:


Malo pred Makarsko (Drvenik) sva naredila pavzo in noge ohladila v morju, nato pa sva jo pičila naprej proti Splitu.


Hrvati so se očitno odločili pokrpati ceste pred začetkom sezone in še dobro, da sva z motorjem malo preskočila vrste pred semaforji (ki so kar malo nadležno pogosti;) Ampak kaj čmo, bo treba potrpet, razgledi tako ali tako odtehtajo vse neprijetnosti na poti (te so na srečo bolj redke).

Odličen ambient v restavraciji Pećina:


V planu je bil mimobežen ogled slapov Krke (ni bilo časa za kaj več), zato sva malo pred Šibenikom zavila proti Skradinu, najprej poiskala Roški slap:

nato pa uživala na cesti Drinovci – Ključ – Konjevrate (naredila sva krog okoli narodnega parka). Vau, kakšna pokrajina! Pa še na cesti sva bila skoraj sama – zaaakooon :D

No, potem pa sva zavila nazaj proti obali (Šibenik – Zadar – Nin). Malo pred Zadrom sva se ustavila, da bi se šla malo romantike in ujela sončni zahod (hja, no, to je uradna/Klemnova verzija; Lucija trdi, da je Klemnovo sedalo/rit zahtevalo pavzo, pa je bil sončni zahod en tak lep izgovor, da sva se za pol ure ustavila;).


Ob mraku sva prispela v Nin, se preoblekla v ta normalne cunje in se odpravila na sprehod do starega mesta (cca. 2 km stran od najinega začasnega domovanja). Mesto Nin velja za najstarejše kraljevsko mesto na Hrvaškem (1069, sicer so vidni tudi ostanki rimske naselbine), in je vredno ogleda, predvsem izven sezone, zvečer, v času fuzbal tekme, ko ni žive duše in je res jasna noč.





Če imate srečo, lahko takrat srečate tudi kakšno prikazen, ki se je odločila vadit abecedo...

Včeraj nisva imela dostopa do interneta, zato objavljava šele danes, upava da ni nikogar preveč skrbelo. Danes greva poiskat izvir Zrmanje in potem čez Velebit do Senja kjer spiva.