Biti Vele

Zjutraj sva štartala malo kasneje, saj je bilo treba najprej dokončat objavo za blog, potem je pa še Lucija zahtevala svojo kavo in sva se morala ustavit še v kafiču – drugače bi bila cel dan sitna ;).

Od Nina sva se najprej odpravila čez Burnum:


do slapa Manojlovac :




Hrvaško primorje je v tem času res lepo – vse je še zeleno in povsod vse cveti, samo žal nama je, da ne moreva posneti vonjav, ki sva jih deležna.


Res, šele na motorju ugotoviš, kaj vse zamujaš, ko z avtom drviš po avtocesti in te zanima samo cilj, na pot pa kar pozabiš...No, naslednja postaja je bila izvir reke Zrmanje (tako je pisalo na tabli:),


kjer sva se prav lepo napojila in se ohladila,potem pa sva pičila dalje, proti Velebitu:


Glede Velebita se strinjava, da sploh nima smisla izgubljat besed – naj kar slike vse povejo ( izbrala sva si cesto od Gospića do Karlobaga):


Ker se vmes nisva kaj preveč ustavljala, nama je uspelo do Senja (tipično obalno mestece, ki premore staro trdnjavo po imenu Nehaj) priti že ob petih popoldan.


Takoj, potem ko sva se spravila v apartma, sva že bila pod tušem... Se je bilo treba najprej shladit, preden sva se spravila v lov za večerjo. No, apartma je na odlični lokaciji, skoraj nov, pa zraven sva dobila še super psa (Lucky oz. Laki), ki nama je vljudno pokazal pot do starega mesta ;) Restavracijo pa je našel Klemen (oz. njegov nos) in tako sva se napokala do onemoglosti...

Sedaj sediva na kavču, piševa blog in upava, da bo Lucijina draga sestrica sporočila svojo točno lokacijo, da je ne bo treba iskat po celem Krku;)