Strojevodja nam je zagotovil da bomo vseeno ujeli trajekt in je rekel da če ga res, smo mu dolžni pivo. Faca, je priganjal jadrnice naj pohitijo :D Smo zvišali stavo na dva, da ga ziher ujamemo, hehe :) z malo hitrejšo vožnjo kot običajno smo bili, po plačilu karte in prehitevanju kolone avtomobilov, točni kot urca. So že spuščali na trajekt, huh, dobro :)
No, potem smo ugotovili da tudi ta dan stalno vozita dva trajekta in ne eden na dve uri kot je običajno. Premiki narodov ter cekini premaknejo tudi druge stvari :)
V Rijeki smo si, vključno s Klemnovo drago sestrico, privoščili še zadnjo porcijo morskih dobrot:
Mimogrede smo pogledali še vremensko napoved, Aladina, in se odpravili proti domu po naših najboljših predvidenjih. In res, uspelo nam je priti do doma brez kapljice dežja, čeprav je celo pot izgledalo kot da se bo vsak čas ulilo. Ravno ko sem parkiral se je usulo! Kakšna sreča...
Števec pravi da sva naklepala 2130km, s skupno povprečno hitrostjo cca 50km/h. Oboje je nekakšno lepo povprečje. Bosna naju je totalno navdušla, spet. Spomladanske vonjave, fantastični razgledi, odlične ceste (tam kjer jih ne popravljajo), nižje cene za boljše ponudbe, predvsem hrane. Spoznala sva veliko prijaznih ljudi, predvsem domačih, mesta so ponoči najlepša in imela sva dva dneva brez ciljev. Summa: odlično izkoriščeni prazniki.
Tako pa pravi Lucija:
Da še malo zafilozofiram... Zdi se mi, da je tokrat šlo bolj za ta pravi dopust – tisti, na katerem se odpočiješ. Morda je bilo tako tudi zato, ker sva imela vsa prenočišča že vnaprej rezervirana, ampak osebno sem morda malo pogrešala tisto svobodo, ki jo prineseta šotor in spalka – možnost, da se ustaviš nekje, kjer ti je všeč in si postaviš streho nad glavo... Pa ne da ni bilo luštno, ampak se mi zdi, da če je preveč stvari vnaprej splaniranih, nikoli ne pride do tistih 'izvenserijskih' trenutkov – npr. tiste vožnje skozi tržnico v Sardiniji, pa olajšanja, ko sredi nevihte končno prideš (ves premočen in utrujen) do prenočišča, ali pa izumljanja novih (tudi bljak) receptov... Tokrat je bilo vse luštno in vse je potekalo ravno prav, ampak je bilo nekako bolj umirjeno - dopustniško. Da se razumemo, tudi počitek paše in moram priznati, da je bilo super imeti tako fajno družbo - in to kjerkol(!) sva bila. Drugače sem bila pa čisto navdušena nad pokrajino, še posebej to velja za Bosno (Sarajevo ostaja eno od mojih najljubših mest, nisem pa vedela, da je tudi preostanek države tako čudovit), in komaj čakam na naslednjo pot tja – po možnosti s šotorom. :)
Naslednja daljša tura se obeta v drugi polovici junija ko se bova potepala po Romuniji in seveda tudi poskušala sproti objavljat na tem blogu. Hvala za spremljanje in nasvidanje (oz. natipkanje), video sledi kmalu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar