Jodlarja

Dan sva spet začela prelepo...

Pokonc sva bla še preden je kamp vžgal, tako da sva vidla kako oz. s čim kuhaj ta odličen čaj:

Ta je res nekaj posebnega. Za zajtrk sva dobila Vse možne domače stvari: svežo zelenjavo, domače sire (množina!), domača jagodova marmelada, nek zelo poseben cvetlični med ki je imel okus bolj po bonbonih in najslajši evrokrem, predvidevava da iz lokalnih lešnikov. Bi bilo čudno če ne, ker povsod kamor pogledaš (že nekaj dni) gledava samo nasade lešnikov. Pa olive, pa pečena jajčka, pa... a je to normalno? Saj ni nič čudnega če šele opoldan štartava :)

Dan je bil kot nalašč za prelaze. Dol grede sva šla čez 150km traso Ordu-Ulubey-Golkoy-Mesudiye-Koyulhisar, cesta 855.

Odlična (a zelo luknjasta!), predvsem dobra pa je druga polovica:

Namesto panoramske slike:
http://www.youtube.com/watch?v=BdEVzjl2vL8

Višina je skakala od 0 do 1800mnm.

Kakšen nasmeh otrokom pričara moto pozdrav :) so pa pastirji že kar moderni, večinoma imajo že kar pametne telefone :))

Vračanje nazaj pa naju je totalno presenetilo. Cesta 865 do Giresun (cca 120km), nooooooroooo! Pokrajine so se menjale na pol ure. Resno! Najprej misliš da si na marsu:

Potem na Veneri:

Obvezno na vsakem koraku:

Se vzpneš na 2250mnm:

In nazaj do morja. Pravi rollercoaster, samo da je precej več proge :) Tokrat se nama je spet usralo glede kampiranja. Sicer sva kar nekaj časa iskala, ampak sva najdla nek zelo popularen zeleni park ob morju. Vprašala sva za dovoljenje prvega ki je imel zakurjen ogenj (trafika s hrano). Najprej se je delal francoza, da ne bi bil česa kriv, ampak se nama je kmalu prikupil ko nama je kar pokazal kje naj postaviva. Sredi parka, sicer je malo čudno ker veliko ljudi hodi mimo in edina kampirava in še turista sva, tako da sva prava atrakcija :) pomojem se mu je splačalo, hehehe :) no, to sigurno, saj sva seveda pri njem tudi jedla. Je bil prijazen in nama namignil da bo pustil WC odklenjen čez noč, tega se je predvsem Lucija zelo veselila :)

Že ko sva postavljala šotor se je nekaj bliskalo v ozadju, ampak se nama je zdelo da bo šlo mimo, vsaj glede na smer vetra... no, ni. Stiskava se v šotoru, Lucija že nekaj časa pridno spi - današnji dan jo je precej zdelal (hribovc pa tak :)) ) in se kar konkretno zliva nad naju. Cela nevihta, od strel, grmenja, vetra, ni da ni. Ampak sva čisto mirna, vajena takih situacij, šotor veva da je dober in bo zdržal, malo sva na hribčku tako da bo teklo proč, zabetoniral sem pa tudi tako kot je treba. Upava da se bo zlilo in da se bo že zjutraj sušilo, če pa ne pa tudi prav :)

Lahko noč!