Nova zmaga!

Na poti nazaj nama ni uspelo pisati bloga, sva se raje spočila. Ker pa je vseeno lepo, da napiševa še kaj o poti domov, se tega podviga lotevava sedaj, prijetno spočita.
Iz mesta Edirne sva štartala dokaj zgodaj in hitro prispela do turško-bolgarske meje. Tam sva se kar precej zamudila ( vračilo davka je bil tak mali preizkus potrpežljivosti za Klemna ) a vseeno ob čisto normalni uri prišla na bolgarsko stran. Pot po Bolgariji je minila hitro, brez kakršnihkoli posebnosti. Mogoče samo glede voznikov - kakšno olajšanje, ko imaš na cesti ljudi, ki ti ne vozijo za ritjo in kažejo razumevanje voznih pasov!!! Sva bila čisto šokirana, ker sva se v Turčiji že vsega hudega navadila, tako da je bila vožnja prav prijetna.
Sončnice so naju povsod spremljale:

Na srbski meji naju je presenetila prijaznost policistov in carinika, se nama je kar smejalo. Na cesti proti Nišu sva se mimo konkretne kolone odpeljala na njen začetek in tam skupaj z motoristi iz Litve počakala, da so nas spustili naprej. Menda so prej minirali cesto in jo je bilo treba še sčistiti.

Lucija je bila malo nestrpna, ker je bilo kar precej oblačno in ni imela prevelike želje oblačiti dežne opreme. Vreme je zdržalo.

Preko bookinga sva že prej rezervirala sobico v hotelu in bila prijetno presenečena nad urejenostjo sobe. No, Klemen je bil navdušen tudi nad prijazno receptorko ;) Privoščila sva si večerjo in vroč tuš, nato pa padla v posteljo. Sva le prevozila 750 kilometrov, nekje se mora poznat :)

Ponoči je bilo v Beogradu neurje, zjutraj pa sva se zbudila v popolno jasnino. WOOHOO! Tudi temperature so bile malo nižje - tam okoli 20 stopinj (super za na motor, midva sva se bala da bo tam okoli 30), in čeprav je bila avtocesta dolgočasna, se je dalo preživeti. Sva bila kar presenečena, da sva tako hitro prišla v Slovenijo - ob pol petih sva bila že v Mariboru! Tam sva si privoščila kosilo in sladoled, ter obiskala Svena z družinico. Nama je prav pasalo narediti malo daljšo pavzo (najine ritke so nama bile hvaležen, hehe). Nato pa naprej v Velenje, kjer sva prespala v kampu ob jezeru. Lucija je tam ostala na taboru Tora Dojo (tole je prispevek iz 2011), Klemen pa je že naslednji dan odšel na Gorenjsko pozdravit moto babico in ostale domače.

Kako sva se imela v Turčiji? SÜPER!!! Klukca priporočava ;)

Nazaj na evropski celini

Dolžna sva še poročilo o podvigu z lubenico - hja, bilo je težko, sploh na koncu, sva že mislila, da ne zmoreva več, a nama je le uspelo.
Takole je zgledal začetek:

In, ZMAGA!!!

Sva bila kar presenečena, da nama je uspelo - po tihem sva oba pričakovala, da bova nekje na tričetrt omagala.

Drugače pa se v tem času ni zgodilo nič posebnega, danes sva se le odpravila naprej, v mesto Edirne. Izbrala sva si hitro cesto, skočila na trajekt čez Dardanele in 400 kilometrov opravila brez težav.

Kar kmalu sva prispela v hotel in se nato odpravila še malo v šoping - k sreči sva nakupila ravno toliko, da še spraviva na motor. :)
To je to za danes, se pozna, da sva že proti koncu dopusta, in da naju čaka le še pot nazaj. Jutri morava priti vse do Beograda, jao, jao... ( to bo bolela rit :( )
Lahko noč, Klukca

Egejsko morje

Včeraj se nama ni dalo pisati bloga, tako ali tako se ni zgodilo nič posebnega. Zjutraj sva se iz Pamukkal napotila proti obali, v smeri proti Izmirju. Sama cesta ni bila nič kaj posebna (lepa sicer), opazila pa sva, da so na cestah boljši avtomobili in v njih slabši vozniki...

Ob obali, malo naprej od mesta Foça sva se zakampirala na plaži - tokrat sva morala plačati 20 lir. Računajo vstop na plažo, in je ista cena ali se tam zakampiraš, ali pa si samo čez dan. Drugače bolj ali manj neurejena zadeva, ni ravno kamping, ampak za eno noč preživiš. Ob najinem prihodu je bilo še polno ljudi, zvečer pa so skoraj vsi odšli. Drugače je bila plaža čudovita:

Tudi voda je bila zelo čista, sva bila kar malo presenečena. No, ponoči nisva najbolj mirno spala - veter je prav čudno pihal in žvižgal, tako da sva se nonstop zbujala. Tudi Klemnovo smrčanje ni bilo ravno uspavalno...

Zjutraj sva se s težavo le spravila k sebi, a po nasitnem zajtrku ( makarončki, hehe ;) ) in čaju nama je le uspelo. Samo Klemen je moral v vodo, da se je zares zbudil :) Uspelo mu je najti en zanimiv kamp (Ada) na otoku Cunda, najin cilj za danes.
Ob Egejskem morju nimava več občutka da sva v Turčiji, vse skupaj naju spominja na Grčijo... Je res lepo, temperature perfektne, na nebu pa brez oblačka!
Danes sva tako naredila le 90 kilometrov, in se odločila za počitek ob obali.

Tale kamp je kar daleč od mesta in je ravno prav umirjen, ljudi sicer je nekaj, ampak ni gneče, tako da si lahko izbereš praktično katerikoli ležalnik :)

Nama je zelo všeč, imava celo mizo, stole in pa luč :) Tudi plaža je prav prijetno urejena ( ležalniki!!! ), za sosede pa imava ene par motoristov. Voda je super, čista in ravno prav hladna. Pa cel čas malo pihlja, tako da vročina ni prehuda. A je kdo fouš? ;)

Na večerjo sva šla kar v mesto in si privoščila kilskega brancina, njami! Sva se tudi založila s hrano in pijačo - glavna zvezda jutrišnjega dne bo pet(5!)kilogramska lubenica :) Se nama že cel čas odkar sva v Turčiji lušta lubenica, na vsakem vogalu jih prodajajo, midva pa je ne moreva vzet na motor. Tako da si bova zdaj končno lahko dala duška :) Za pripravo sva že danes zmazala melono, v 5 minutah.

Jutri je cel dan v planu počitek - ne bova pisala bloga, pojutrišnjem pa naju čaka 400 kilometrov proti turško-bolgarski meji. Najina avantura se na žalost končuje, upava na srečno in hitro pot nazaj. Ampak najprej, lubenica :)))
Lahko noč, Klukca

Pamukkale

Jutro se nama je pričelo malo nenavadno - z iskanjem ključev za Beštijo. Sva obrnila skoraj celo sobo, vprašala na recepciji, pregledala vse najine stvari, pa nič. In potem je Lucija pogledala v edini žep, v katerega do tedaj nisva pogledala - in našla ključe. Uff, sva si oddahnila...
Želela sva iti po lokalni cesti čez en prelaz, ki bi nama prihranila precejšenj ovinek, a se je izkazalo, da je zaprta zaradi del na cesti. Sva šla preverit, bagerist je ravno z velikim navdušenjem podiral drevesa, ki so bila poleg ceste.
Tako nama ni preostalo drugega, kot da sva se vrnila do Beyşehirja in nadaljevala pot proti Isparti. Večino poti sva se žal dolgočasila, bolj zanimiv del poti je bil ob jezeru Egirdir.

Sva že mislila, da sva nekje na jadranski obali ;)
Od Isparte proti Denizliju je bilo spet bolj nezanimivo, nato pa sva prispela do Pamukkal. Od daleč je vse skupaj podobno kamnolomu, nekaj belih skal v hribu pač. Ker je bilo noro vroče in polno turistov, sva si najprej priskrbela prenočišče in tam odložila vse stvari. Nato pa sva se podala proti vhodu, plačala 25 lir po osebi in že kmalu presenečena obstala. VAU!!!!

Niti v sanjah nisva pričakovala kaj takšnega, res... Noro! Najbolje pri vsem tem je, da lahko tu hodiš in čofotaš po vodi :) Super je, ker je voda prav prijetno topla in podlaga nič ne drsi, zato je prav dober občutek pri hoji. Sva dobila še pedikuro :)

Počasi sva se vzpenjala, saj je bilo treba pofotografirati vsak bazenček in preveriti vodo v njem ;)

Ob koncu teh belih bazenčkov sva ugledala ruševine mesta Hieropolis. Danes je zgornji del preurejen v muzej na prostem, en del pa je tudi klasičnega muzeja. Ker je ta odprt le do osmih (spuščajo noter pa le do pol osmih) sva se odločila, da greva raje pogledat amfiteater na vrhu hriba. Se je splačalo ;)

Tam sva tudi dočakala sončni zahod:

Nato pa sva se počasi spustila, naju je začelo že malo hladiti, ker na vrhu piha prav hladen veter. Dobrih fotografij je spet preveč, sva pa čisto navdušena nad Pamukkalami - mimogrede, ime pomeni Bombažni grad. Upava, da se sem še vrneva.

Dolgčas

Štartala sva pozno, okoli pol dvanajstih. Pot do Konye je bila vetrovna, vroča in prašna. In pa malo dolgočasna...

Vse ravno... Klemen bi skoraj zaspal na motorju :)

Tako sva se malo pred Konyo odločila, da nujno rabiva pavzo in zavila na bencinsko črpalko, poleg nje pa sva opazila eno kar lepo urejeno oštarijo. In sva na hitro sklenila nekaj malega prigriznit, da se spraviva k sebi. Hja no, dobila sva toliko hrane da je nikakor nisva mogla pojesti, čeprav je bila izvrstna. In na koncu račun, okoli 6 evrov!!! Za oba, seveda, skupaj s pijačo...

No, v Konyi se nisva ustavljala, raje sva šla naprej, in že kmalu se je pokrajina spremenila v bolj hribovito in zeleno. Sva si lahko malo spočila oči ;)

Končna postaja za danes je hotelček ob jezeru Beyşehir, ker sva se zbala, da bo dež. Zunaj nama kvakajo račke, midva pa se že počasi spravljava spat. Sva ugotovila, da prav rabiva kak dan počitka več...

Lahko noč,
Klukca.

Turista v Kapadokyi

Danes sva malo pozneje vstala, je prav pasalo. Zajtrk sva imela na terasi, s prav fajnim razgledom. Želela sva si malo offroada, ampak nama je že lastnik hotelčka povedal da bolj slabo kaže - je Beštija malo pretežka za teren poln mehkega peska. Klemen je od prijaznega nizozemca (Hans van Marle, Touratrek) dobil namig kam se splača zavit. Nisva sicer našla tisto kar sva iskala, ampak sva pa vseeno našla ene par prav luštnih potk z razgledom, pa še Klemen je lahko z Beštijo poziral:

Naprej pač ni šlo...

Je bilo občutno prevroče da bi poskušala kaj več, pa še nisva bila prepričana glede vremena - bilo je grozno soparno in na nebu je bilo polno oblakov. Šele okoli treh je zapihal veter in jih razpodil, takrat se je dalo tudi malo lažje dihat.

Kapadokija je res lepa, še posebej je dobro, če greš malo izven glavnih turističnih točk. Beštija pa prav paše v to okolje :)

Zanimiv je tudi muzej na prostem, ampak sva verjetno šla prezgodaj, saj je bilo ob štirih še vedno čez 30 stopinj. Malo sva se sprehodila po cerkvicah, izdolbenih v skale ampak je bilo za najin okus tu kar preveč ljudi. Sva se malo razvadila, drugje sva bila ponavadi skoraj sama. V večini cerkvic je fotografiranje žal prepovedano, zato nimava ravno veliko slik notranjosti.

Klemnu je uspelo najti malo sence in se je tam skril, Lucija pa je tačas šla pogledat še eno cerkvico. In je postal mini atrakcija za skupinico Kitajcev, vsi so se hoteli slikati z njim :)

Se pa drugače prav vidi, da Kapadokija živi od turizma, predvsem od tujcev - cene ponekod so še višje kot v Istanbulu, tudi ko sva se nekje na enem hribčku ustavila na čaju nama je ata hotel zaračunati 4 lire za dva čaja :/ Normalna cena je 1 lira za 1 čaj v restavraciji... Domačini tu so drugačni, bolj se jim mudi, vsi nekam skačejo... Drugače pa je zelo malo turških turistov, prevladujejo Američani, Brazilci in pa Kitajci, verjetno prav zaradi cen.

Čeprav je Kapadokija lepa, morava priznati, da je za naju prava Turčija nekaj čisto drugega - čudoviti prelazi, spreminjanje pokrajine, prijazni domačini, ki ti vedno ponudijo čaj, hribovci, ki te spravijo plesat in pa seveda družine, ki so tako prijazne, da popolnemu tujcu ponudijo prenočišče ( in marelice :) ). To je tisto, kar si zapomniš za zmeraj.

Sva se pa danes vsaj malo spočila, naju tale vročina kar zdela. Jutri morava naprej, proti mestu Konya. Upava na lepo vreme ;)
Lahko noč, Klukca.

Malatya → Kapadokya

Sonce v teh krajih kar močno sije že zelo zgodaj, verjetno so zato tu marelice tako sladke. Zjutraj nama je Levant razkazal svoj marelični nasad in naju popeljal do murvinih dreves, da sva se že pred zajtrkom lahko posladkala :) Iz murve tu delajo izvrsten pekmez, ki smo ga jedli prejšnji dan za večerjo, pa potem tudi za zajtrk.

Pa v trgovino smo še šli, kar z mini traktorjem - teh mašin je po Turčiji polno, so pa kar praktične. Takole smo izgledal:

V hiši so štirje bratje z družinami, a drugače živijo drugje, sem pridejo le poleti za en mesec, ko je potrebno obrati marelice. Tako da sva spet imela srečo :) Že prejšnji večer so po večerji na obisk prišli sorodniki in se ob čaju malo menili. In tudi ob zajtrku je bilo veliko ljudi, nama je bilo to prav všeč :) Verjetno si bova od Turčije najbolj zapomnila ravno takšne trenutke. Thank you for having us stay and for everything, we miss you already!
Z veseljem bi še podaljšala, a na žalost nisva mogla predolgo ostati tam, saj naju je čakalo še cca 450 km do Kapadokije, bolj natančno do kraja Göreme.

Smo si izmenjali kontakte, tako da upava, da se še kdaj vidimo. Tako ali tako morava še enkrat v Turčijo, ker sva izpustila kar nekaj zanimivih stvari na jugu, med drugim tudi nekaj offroad potk. Očitno bomo le lahko šli skupaj z Gabijem in Teodoro :) če si Gabi ne bo spet kaj naredil :P
Za na pot sva dobila še polno marelic, ki sva jih komaj spravila med prtljago, poslovili smo se, dobila sva še kozarec izvrstnega domačega višnjevega soka za energijo (njami), nato pa sva se spravila na motor.

Nisva šla po ta hitri/glavni cesti, raje sva se odločila za manjše ceste, ki so naju vodile čez kar nekaj prelazov. Tako da tudi vročina ni bila tako huda, se je dalo preživeti. Kot sva opazila, so te ceste dostikrat občutno manj prometne, kvaliteta ceste pa ni dosti slabša od ta velikih. Tako da sva lahko dosti hitro napredovala. Vmes je bilo edino nekaj prašnega makadama - kar je fuul fajn, če vsi tovornjaki na polno divjajo in te na polno sprašijo... Drugače so pa te ceste prav fajn, razgledi nekaj norega, in spet sva lahko opazovala spreminjanje pokrajine. Je pa prav zanimivo, ker ima Turčija ogromne planote in imaš vtis da se voziš nekje po nižini, potem pa pogledaš na višinomer in ti piše da si na več kot 1000 metrih!

Ko sva se spustila z zadnjega prelaza, je začela Beštija sporočat, da bo treba počasi tankat. Ker se ni tako mudilo in ker je Klemen na vsak način hotel Shell ali BP črpalko (boljša kvaliteta bencina), sva se peljala mimo kar nekaj črpalk. Potem pa kar nekaj časa nobene. No, števec dometa (range) se je spustil na 20km, pa potem na 10km, pa na 5km, in se spuščal. Saj, bencina sva imela še par litrov, tako da sva imela načeloma še nekaj fore. Prva črpalka... zaprta. Na naslednji jim je zmanjkalo bencina (95), ampak smo vseeno iztistnili par litrov, tako da je bilo dovolj še do naslednje, ko sva najino Beštijo napojila s skupno 32.5 litri (od 33), hehehehe :) Samo da nama je uspelo prit :)

Klemen je bil malo utrujen in siten, se je na začetku celo pritoževal, da tale Kapadokija ni nič posebnega (od vsega kar sva videla v zadnjem tednu). Potem pa sva zavila v Göreme:

Je hitro spremenil mnenje in postal boljše volje :) Tako da sva prav vesela, da tukaj ostaneva dve noči. Razgled s terase najinega začasnega domeka je tudi nekaj posebnega

Marelice!!!

Zjutraj sva štartala dosti pozneje, kot sva si želela - problemi z internetom. Zato je bil zapis na blogu objavljen dosti pozneje kot običajno. Ker sva morala v dveh dneh priti do Kapadokije, sva obšla kar nekaj zanimivih točk, ki bi si jih drugače z veseljem ogledala.
Izbrala sva si glavno cesto D300, in po njej prav hitro nabirala kilometre. Vmes je Klemna pičila čebela (pod rokav), pa ni bilo hujšega, je pa s tem odpadla vsakršna misel, da bi se potikala po stranskih cestah. Da dobite malo vtisa, kako se pokrajina spreminja med vožnjo:

Malo pred mestom Malatya sva čisto navdušeno opazila vse polno nasadov marelic in si zaželela, da bi lahko spala nekje v bližini.

Prvega kmeta na traktorju sva povprašala o možnosti kampiranja, pa se nam nekako ni uspelo zmenit - on ni znal angleško, midva pa ne turško, sva pa dobila polno čelado marelic. ;) No, nato sva šla še do ene velike hiše/minibloka in tam znova poskusila. Povedali so nama, da je kampiranje možno v Malatyi, nato sva dobila še polno marelic, oni pa od naju obesek za spomin. :) Pa slikanje je bilo obvezno, so bili tako simpatični:

Nato pa so nama ponudili spanje kar pri njih doma... Nisva se mogla upreti, tudi vzdušje med njimi je bilo tako prijetno, da bi nama bilo žal, če bi zavrnila tako prijazno ponudbo. Tako sva sončni zahod dočakala na njihovi terasi, s pogledom na jezero Karakaya Barajı in obkrožena z marelicami.

Noro :) Cel večer smo čvekali, še posebej Klemen in Malik, ki sta takoj našla skupne točke zanimanja - računalniške igrice in avtomobili, fantje, pač ;)

Drugače lahko Klukca potrdiva, da tako dobrih marelic nisva jedla še nikoli v življenju, so nekaj čisto posebnega. Slastne so :)
Ravno zaradi dobre družbe in super vzdušja sva se odločila, da bloga en dan ne piševa, tako da je ta zapis pisan v Kapadokiji.

Drugače pa, takole ob stran: Ravno zaradi takih prigod veliko raje iščeva nočitve v kampu oziroma kjerkoli nama pustijo postaviti šotor - zaradi ljudi, ki jih tako spoznaš. Če bi se vedno odločila za prenočevanje v hotelu, ne bi doživela četrt tega kar sva do zdaj. Tudi takih čudovitih ljudi ne bi nikoli spoznala, kar bi bilo res škoda. Sploh pa v Turčiji, kjer naju je toplina in gostoljubnost domačinov popolnoma presenetila.

Dobro, to je torej prvi zapis, kmalu sledi še drugi.

Ararat + Van = UAU

Zjutraj sva se po zajtrku kar hitro spravila na pot, se poslovila od najinih gostiteljev in se odpeljala proti jezeru Van. Sonce je že ob pol devetih na polno žgalo, tako da sva imela že takrat čez 25 stopinj. Dober izgovor, da si že zjutraj privoščiš sladoled. Pot sva nadaljevala po hitri cesti 975, z mogočnim Araratom pred nama. Malo sva sicer razmišljala da bi šla raje po bolj zanimivi makadamski poti, ki bi naju vodila čez 2100 metrski prelaz, a je cesta izgledala malo preveč razrita od vode.

Srečala sva francoskega motorista (Bernik Bleu) na poti v Mongolijo ( Klemen se je že ponudil da gre z njim ;) ) in nemškega kolesarja na poti okoli sveta, ki jo bo poskušal opraviti brez motornega pogona. Sicer pa več o njem lahko prebereta na njegovem blogu:
www.aliens-world.de
Malo smo počvekali, midva sva bila čisto navdušena nad njunima podvigoma. No, plan francoskega motorista je, da gre proti vzhodu toliko časa, da pride na zahod. Odličen načrt :)

Ararat v ozadju, dva popotnika in en kljukec v ospredju :)

Sva imela prav srečo, da smo se našli tam, se pozna, da sva se bližala meji z Iranom. Pa da ne bo koga skrbelo, nisva šla tja. Mogoče naslednjne leto.
Pravzaprav sva imela dvojno srečo - da sva spoznala dve novi neverjetni osebi in da sva zgrešila dež in večino toče na naslednjem prelazu.

Malo naprej od Diyarbakirja sva namreč zavila proti goram, in oblaki pred nama niso bili ravno vabljivi. Ker je bilo spodaj še vedno okoli 25 stopinj in sonce, se nama ni dalo dajati gor dežne opreme in sva samo pičila naprej. Vmes sva imela mini pošiljko toče in pa par kapelj dežja, malo naju je tudi skrbelo stanje na cesti, saj ponekod ni asfalta. Ampak sva zvozila, makadam je bil dosti v redu (skrbelo naju je, da ni kakšnega spolzkega blata) in se povzpela na višino dobrih 2100 metrov. Voda je tekla čez pašnike, videla sva kar nekaj močnih hudournikov tako da še dobro da se niso zlivali čez cesto. V cca 20 minutah je temparatura padla za 15 stopinj, okoli naju pa je bilo vse belo - očitno je tu padlo precej toče. Imava res rečo da sva ušla neurju, brez dežjakov bi bila premočena do gat v eni minuti.

Spust je potekal brez težav, pokazalo se je sonce in midva sva lepo nadaljevala proti jezeru. Naju je malo presenetilo, kako drugačni so ljudje v bližini meje - nekako hladni, vidi se, da so bolj nezaupljivi. Popolnoma drugačni od nasmejanih ljudi iz gora (Kars in okolica), kjer sva se počutila kar kot del družine. Mogoče se nama je samo tako zdelo, ampak nama so delovali zelo zadržano. Ko sva se približala jezeru Van pa se je spet začelo, kjerkoli se ustaviš, vsi se hočejo vsaj malo pomeniti s tabo, ti ponuditi kak čaj... Ko sva šla skozi mesto, so naju na veliko pozdravljali, tako da sva se tudi midva takoj veliko bolje počutila.

Uspelo nama je najti en prav fajni kamp, kjer ni skoraj nobenega, imajo pa dobro restavracijo, kjer je tudi Lucija dobila toliko zelenjave da je ni mogala vse spravit vase. Najin domek za nocoj:

Pa še plažo imava celo zase, je prav fajni mir.

Še sončni zahod, pa je to to:

Lahko noč,
Klukca.