Se opravičujem za tako pozno potrditev varne vrnitve v domačo deželo :) zasulo naju je delo, prijatelji in tudi počitek.
V petek, okoli 18h, sva prečkala mejo s Slovenijo in vzklikala od radosti. Kljub megli :) napotila sva se v Umag, kjer sva si celo soboto vzela samo zase, tudi brez Beštije. Pozno vstajanje, poležavanje, nekaj malega kolesarjenja do centra in odličen sladoled pa je bila vse skupaj samo še pika na i. V nedeljo sva se kar hitro pobrala, saj je bila deževna napoved. Sva bila deležna par kapljic, ampak nič posebnega. Prednost potovanja z motorjem je tudi ta, da ko prideš domov ni veliko stvari za odpakirat, še manj za oprat, hehe :) vseeno se nama ni kaj preveč dalo, tako da sva si privoščila le en daljši film, pod toplo oddejo.
Naklepala sva okrog 5.000 km, nekaj prask po plastikah in najbolj pomembno: nove življenjske izkušnje, krasne spomine, spoznanja kako smo si različni, a hkrati tudi kako dobro je to.
Hvala vsem, ki ste naju spremljali na najini poti. Slik in videov je ogromno, tako da zna še nekaj časa trajat preden bom to skupaj spravil. Do takrat pa srečno!
Dva KLukca
sreda, 21. november 2012
petek, 5. oktober 2012
V pričakovanju
Zbudila sva se, spet, v hiški sredi nasada pomaranč. Prvotni plan je bil sicer, da bova ob 8h (ko se zajtrk začne) pripravljena na odhod. No, pa saj v bistvu sva bila, samo na motor je bilo treba znosit stvari (to zna še trajat :) ). In za zajtrk so bile končno tudi žemlje, ne samo prepečenec. Sva se kar orenk nabasala, ker sva pred uradnim zajtrkom pojedla še nekaj kosov pice iz prejšnjega večera. Lačen si ful drugačen in včeraj sva prosila lastnika, če bi bil tako prijazen in nama poklical dostavo pic, ter naročil eno štiri letne čase zame in eno zelenjavno za Lucijo :) koka kola je bila pa itak v hladilniku :D tako dobre pice nisem jedel že nekaj časa. In tudi zelenjavna je imela precej mesa, tako da sem bil res sit, samo Lucija se je "malo" pritoževala :)))
Štartala sva precej zgodaj, za najino povprečje in plan je bil videt ruševine, če sva že v Pompejih. No, nimava ravno dovolj časa za temeljit ogled, ampak že izven ograje bi bilo dovolj. Pa nama ni uspelo :( vse je ali zaraščeno, ali pa za plačljivim parkingom. Saj se bova še vrnila in si vzela magari cel dan, da se v miru prepustiva domišljiji.
Pot naju je vodila čez notranjost, iz zahodne na vzhodno obalo. Super razgledi, ceste so itak vse luknjaste in Lucije ne boli več rit, ker sem ji posodil povštrček, tako da sva lahko naredila kar nekaj kilometrov. Vmes sem seveda spet zgrešil en odcep, ampak ni panike, sva šla pa pač po drugi cesti, malo naokoli :)
Za kosilo sva se ustavila mimogrede v eni kmečki hiši. Od zunaj podrtija, znotraj pa diši in odlično, staro, kmečko vzdušje, vključno s krušno pečjo. Opala, to pa bo nekaj. Takoj je prišel do naju lastnik in v polomljeni angleščini razložil kako imajo fajn bufet. Je izgledal res dobro, ampak tam ni bilo nič toplega...
- "Kaj priporočate?"
- "Meso."
- "Lucija bi pico, brez mesa."
- "Danes ni picerije."
- "Kaj pa kaj drugega, brez mesa?"
- "Hmmm, samo malo. Njoke s paradižnikom in baziliko."
- "OK, ene njoke in eno porcijo mešanega mesa."
Njoki so bili hitro postreženi, ampak so bili z ragujem, tako da ne bo šlo. "Ok, bomo zamenjali". Prinese drugič, majhna porcija, ampak bo že. Potem dobim jaz en kupček nabodal.
- "Čakaj no malo, kaj pa ostalo meso? Naročil sem plato."
Nekaj zakolne in še enkrat prebere menu, ter vidi da je naredil napako.
- "Prinesem še ostalo."
Hehehehe, ni čudno da je taka ogromna restavracija tako prazna. Jaz sem se sicer najedel, Lucija bi pa kamot še kakšno porcijo :) mimogrede sem rezerviral B&B.
Ko sva prišla do vzhodne obale, se je hitro stemnilo. Imela sva še nekih 130km do prenočišča in vožnja skozi mesta je obupno počasna, tako da sva sklenila it kar po avtocesti. Tokrat naju je iGO začuda pravilno pripeljal :)
Se je pa promet kar naenkrat precej umiril. To sva opazila oba. Zjutraj sva rabila ven iz Pompejev, in mimo Napolija, uro in pol časa, ter precej živcev. Na vzhodni obali je pa vse bolj počasi, manj agresije, skoraj luštno :) no, še vedno ne smem preveč v ogledala gledat, ker vozijo 2cm za ritjo. Sedaj razumem, zakaj jih ima večina kar poklopljene, hehehe (no, pravi razlog bi bil ozke ulice, ampak tudi to je ena od možnosti :D ).
Trenutna sva v luštni sobi na vrhu hriba zraven Ancone in Lucija mljaska kruh, ker je od kosila, pardon malice, že minilo nekaj časa. Upam, da mi pusti še kaj za zajtrk ;)
Ostalo nama je še dobrih 600km in padla je odločitev, da jutri potegneva po avtocesti kar do doma. Ozioma do Umaga in si vzameva soboto za počitek.
Lahko noč,
Klukca
Štartala sva precej zgodaj, za najino povprečje in plan je bil videt ruševine, če sva že v Pompejih. No, nimava ravno dovolj časa za temeljit ogled, ampak že izven ograje bi bilo dovolj. Pa nama ni uspelo :( vse je ali zaraščeno, ali pa za plačljivim parkingom. Saj se bova še vrnila in si vzela magari cel dan, da se v miru prepustiva domišljiji.
Pot naju je vodila čez notranjost, iz zahodne na vzhodno obalo. Super razgledi, ceste so itak vse luknjaste in Lucije ne boli več rit, ker sem ji posodil povštrček, tako da sva lahko naredila kar nekaj kilometrov. Vmes sem seveda spet zgrešil en odcep, ampak ni panike, sva šla pa pač po drugi cesti, malo naokoli :)
Za kosilo sva se ustavila mimogrede v eni kmečki hiši. Od zunaj podrtija, znotraj pa diši in odlično, staro, kmečko vzdušje, vključno s krušno pečjo. Opala, to pa bo nekaj. Takoj je prišel do naju lastnik in v polomljeni angleščini razložil kako imajo fajn bufet. Je izgledal res dobro, ampak tam ni bilo nič toplega...
- "Kaj priporočate?"
- "Meso."
- "Lucija bi pico, brez mesa."
- "Danes ni picerije."
- "Kaj pa kaj drugega, brez mesa?"
- "Hmmm, samo malo. Njoke s paradižnikom in baziliko."
- "OK, ene njoke in eno porcijo mešanega mesa."
Njoki so bili hitro postreženi, ampak so bili z ragujem, tako da ne bo šlo. "Ok, bomo zamenjali". Prinese drugič, majhna porcija, ampak bo že. Potem dobim jaz en kupček nabodal.
- "Čakaj no malo, kaj pa ostalo meso? Naročil sem plato."
Nekaj zakolne in še enkrat prebere menu, ter vidi da je naredil napako.
- "Prinesem še ostalo."
Hehehehe, ni čudno da je taka ogromna restavracija tako prazna. Jaz sem se sicer najedel, Lucija bi pa kamot še kakšno porcijo :) mimogrede sem rezerviral B&B.
Ko sva prišla do vzhodne obale, se je hitro stemnilo. Imela sva še nekih 130km do prenočišča in vožnja skozi mesta je obupno počasna, tako da sva sklenila it kar po avtocesti. Tokrat naju je iGO začuda pravilno pripeljal :)
Se je pa promet kar naenkrat precej umiril. To sva opazila oba. Zjutraj sva rabila ven iz Pompejev, in mimo Napolija, uro in pol časa, ter precej živcev. Na vzhodni obali je pa vse bolj počasi, manj agresije, skoraj luštno :) no, še vedno ne smem preveč v ogledala gledat, ker vozijo 2cm za ritjo. Sedaj razumem, zakaj jih ima večina kar poklopljene, hehehe (no, pravi razlog bi bil ozke ulice, ampak tudi to je ena od možnosti :D ).
Trenutna sva v luštni sobi na vrhu hriba zraven Ancone in Lucija mljaska kruh, ker je od kosila, pardon malice, že minilo nekaj časa. Upam, da mi pusti še kaj za zajtrk ;)
Ostalo nama je še dobrih 600km in padla je odločitev, da jutri potegneva po avtocesti kar do doma. Ozioma do Umaga in si vzameva soboto za počitek.
Lahko noč,
Klukca
sreda, 3. oktober 2012
Vzponi in padci
No, zjutraj mi je le uspelo vstati iz postelje, čeprav so me noge le s težavo spravile do zajtrka, ki je bil v restavraciji poleg hotela. Pot je vodila skozi mali nasad pomarančevcev, in s Klemnom sva, oba še čisto preveč zaspana, le ugotovila kaj tako omamno diši ;)
Pot sva nadaljevala po cesti SS 18 in ni nama bilo žal za relativno zgodnji štart - oba sva na začetku skorajda še spala na motorju ;). Kakšni razgledi... V sekundi pozabiš na vse težke trenutke in se kar napolniš z energijo.
Prejšnja dva dneva sta bila zame namreč kar naporna, in moram priznati, da so me že obhajali dvomi, če mi bo uspelo zdržati do konca. Takšno potovanje je naporno - sama vožnja ni ravno višek udobja.Tako trpijo kolena, pa hrbet, vrat (čelada postaja vsak dan bolj težka) in tudi roke - je treba pazit, da te ob kakšni nepričakovani luknji ne katapultira s sedeža ;). Dobro, konec jamranja, pa nazaj na cesto ;)
Celotna cesta je menda dolga 500 kilometrov, no, tisti del, ki sva ga danes prevozila midva je bil naravnost čudovit. Od Cetrara pa do Policastra naju je na levi spremljalo morje, na desni hribi in bolj skalnata pokrajina, nad nama pa samo sinje modro nebo. Potem sva zavila v notranjost, proti hribom in skozi gozdove, kjer je treba prav paziti na kostanjčke, raztrosene po cesti. Glede na to, da skorajda nisva opazila drugih motoristov, domnevava, da ne gre za ravno najbolj znano cesto, pa tudi drugih vozil ni bilo ravno veliko...
Ker pa se človek ne more kar cel dan neprekinjeno voziti, sva se odločila ustavit v kakšni restavraciji oziroma piceriji - seveda nisva našla nobene odprte. Pa dobro, sva si mislila, in se vozila naprej, bo že še kakšna v naslednjem kraju. In je nisva našla. Tako sva se odločila malce odpočiti kar zraven ceste - Klemen je že ustavil in ravno sva se še nekaj menila, če je v redu plac, ko sva se znašla na tleh. No, z moje perspektive je šlo nekako takole: Tole je pa nekam čudno. Nagnjena sva. Nagibava se. Še bolj. Ne. Pa ne, no...Tresk po tleh.
Mislim, da sva že sekundo po padcu oba bila na nogah in po kratkem "-A si v redu? -Ja, ti? -Ni panike.", že pobirala Beštijo in jo spravila pokonci. (Beštija sama, s polnim tankom, ima 260 kg, potem pa so zraven še trije polno nabasani kovčki + torba - sva se kar namučila) No, rezultat: Lucija jo je odnesla popolnoma brez poškodb, le z malo umazanimi hlačami, Klemen se lahko pohvali z eno malo prasko pod kolenom, Beštija pa postaja čedalje bolj italijanska - malce poravsana in zelo umazana ;) Mislim, da smo jo vsi trije zelo dobro odnesli.
Klemnova perspektiva: Ustavila sva na vrhu nagnjenega ovinka, kjer je bilo veliko peska. Ustavila sva brez težav, samo potem ko sem želel stopit na tla, mi jih je malo zmanjkalo. Potem, ko sem končno dosegel do tal, je bil motor že preveč nagnjen da bi ga lahko zadržal pokonci in za nameček mi je še spodrsnilo na pesku. Padec neizogiben. Sem vesel da smo vsi trije praktično brez poškodb - motor je s svojim zaščitam in odličnimi kufri dobro zadržal vso težo in največ se pozna samo na plastičnem ščitniku ročk. Jaz imam eno prasko od vrha škornja, ampak še dobro da imam skoraj pancarje oz. še dobro da imava konkretno opremo. Šolski primer, kaj naj rečem :D padat sem se pa naučil že v Hechlingenu (offroad trening), tako da s tem ni bilo težav. Lucija je pa itak naravni talent za padce - to je sama rekla (sem pač štorasta sam mam pa srečo) - in v takih primerih to pride celo prav :D
Ruševine Paestum, kjer sva zaman iskala restavracijo - izgleda da stari Rimljani niso pustili nobene restavracije za naju :)
No, po kratki pavzi sva nadaljeva pot po SS 18 do Salerna, kjer sva, tudi tokrat neuspešno, poskusila najti odprto restavracijo. Mesto? Smrdi. Kaos na cesti. Smrdi. Smeti povsod. Reees smrdi. Pa sva se pretolkla skozi gnečo in se spravila po superhiperzakon ovinkasti cesti proti Amalfiju. Sem si lahko malo oči spočila, čeprav bi bilo lahko za moj okus pol manj avtov. Pa nič avtobusov. No, ok, lahko bi bil eden, ampak nič več.
Vmes sva si na htro skuhala juhco iz vrečke, pa spekla kostanj za zraven ;)sem končno prišla na svoj račun...mmm, kostanj...
Tačas je Klemen pridno splaniral preostanek poti in rezerviral prenočišče v Pompejih, tako da sva se hitro spravila naprej. Pa se je vmes pokazal tako lep sončni zahod (z Vezuvom v ozadju), da je bilo treba slikat;)
V mraku sva se ravno še spravila v to (smrdljivo) mesto, samo do starega dela oziroma ruševin nama ni uspelo pridit. To je v planu za jutri. Pa samo še ena ugotovitev - očitno imajo Italijani nek sumljiv fetiš postavljat kipce Jezusa na dvorišče - nekako tako kot imajo nekateri pri nas vrtne palčke, se oni spravijo met kak meter, meter pa pol visok kip Jezusa na vrtu. Pa očitno so ga vsi nabavli v isti trgovini - kar malo srhljivo, če mene vprašaš.
To pa je to za danes - upava, da bo jutri prevoženih malo več kilometrov, pa da ne bo treba preverjat gravitacijskih zakonov ;)
Lahko noč,
Kljukca
Pot sva nadaljevala po cesti SS 18 in ni nama bilo žal za relativno zgodnji štart - oba sva na začetku skorajda še spala na motorju ;). Kakšni razgledi... V sekundi pozabiš na vse težke trenutke in se kar napolniš z energijo.
Prejšnja dva dneva sta bila zame namreč kar naporna, in moram priznati, da so me že obhajali dvomi, če mi bo uspelo zdržati do konca. Takšno potovanje je naporno - sama vožnja ni ravno višek udobja.Tako trpijo kolena, pa hrbet, vrat (čelada postaja vsak dan bolj težka) in tudi roke - je treba pazit, da te ob kakšni nepričakovani luknji ne katapultira s sedeža ;). Dobro, konec jamranja, pa nazaj na cesto ;)
Celotna cesta je menda dolga 500 kilometrov, no, tisti del, ki sva ga danes prevozila midva je bil naravnost čudovit. Od Cetrara pa do Policastra naju je na levi spremljalo morje, na desni hribi in bolj skalnata pokrajina, nad nama pa samo sinje modro nebo. Potem sva zavila v notranjost, proti hribom in skozi gozdove, kjer je treba prav paziti na kostanjčke, raztrosene po cesti. Glede na to, da skorajda nisva opazila drugih motoristov, domnevava, da ne gre za ravno najbolj znano cesto, pa tudi drugih vozil ni bilo ravno veliko...
Ker pa se človek ne more kar cel dan neprekinjeno voziti, sva se odločila ustavit v kakšni restavraciji oziroma piceriji - seveda nisva našla nobene odprte. Pa dobro, sva si mislila, in se vozila naprej, bo že še kakšna v naslednjem kraju. In je nisva našla. Tako sva se odločila malce odpočiti kar zraven ceste - Klemen je že ustavil in ravno sva se še nekaj menila, če je v redu plac, ko sva se znašla na tleh. No, z moje perspektive je šlo nekako takole: Tole je pa nekam čudno. Nagnjena sva. Nagibava se. Še bolj. Ne. Pa ne, no...Tresk po tleh.
Mislim, da sva že sekundo po padcu oba bila na nogah in po kratkem "-A si v redu? -Ja, ti? -Ni panike.", že pobirala Beštijo in jo spravila pokonci. (Beštija sama, s polnim tankom, ima 260 kg, potem pa so zraven še trije polno nabasani kovčki + torba - sva se kar namučila) No, rezultat: Lucija jo je odnesla popolnoma brez poškodb, le z malo umazanimi hlačami, Klemen se lahko pohvali z eno malo prasko pod kolenom, Beštija pa postaja čedalje bolj italijanska - malce poravsana in zelo umazana ;) Mislim, da smo jo vsi trije zelo dobro odnesli.
Klemnova perspektiva: Ustavila sva na vrhu nagnjenega ovinka, kjer je bilo veliko peska. Ustavila sva brez težav, samo potem ko sem želel stopit na tla, mi jih je malo zmanjkalo. Potem, ko sem končno dosegel do tal, je bil motor že preveč nagnjen da bi ga lahko zadržal pokonci in za nameček mi je še spodrsnilo na pesku. Padec neizogiben. Sem vesel da smo vsi trije praktično brez poškodb - motor je s svojim zaščitam in odličnimi kufri dobro zadržal vso težo in največ se pozna samo na plastičnem ščitniku ročk. Jaz imam eno prasko od vrha škornja, ampak še dobro da imam skoraj pancarje oz. še dobro da imava konkretno opremo. Šolski primer, kaj naj rečem :D padat sem se pa naučil že v Hechlingenu (offroad trening), tako da s tem ni bilo težav. Lucija je pa itak naravni talent za padce - to je sama rekla (sem pač štorasta sam mam pa srečo) - in v takih primerih to pride celo prav :D
No, po kratki pavzi sva nadaljeva pot po SS 18 do Salerna, kjer sva, tudi tokrat neuspešno, poskusila najti odprto restavracijo. Mesto? Smrdi. Kaos na cesti. Smrdi. Smeti povsod. Reees smrdi. Pa sva se pretolkla skozi gnečo in se spravila po superhiperzakon ovinkasti cesti proti Amalfiju. Sem si lahko malo oči spočila, čeprav bi bilo lahko za moj okus pol manj avtov. Pa nič avtobusov. No, ok, lahko bi bil eden, ampak nič več.
Vmes sva si na htro skuhala juhco iz vrečke, pa spekla kostanj za zraven ;)sem končno prišla na svoj račun...mmm, kostanj...
Tačas je Klemen pridno splaniral preostanek poti in rezerviral prenočišče v Pompejih, tako da sva se hitro spravila naprej. Pa se je vmes pokazal tako lep sončni zahod (z Vezuvom v ozadju), da je bilo treba slikat;)
V mraku sva se ravno še spravila v to (smrdljivo) mesto, samo do starega dela oziroma ruševin nama ni uspelo pridit. To je v planu za jutri. Pa samo še ena ugotovitev - očitno imajo Italijani nek sumljiv fetiš postavljat kipce Jezusa na dvorišče - nekako tako kot imajo nekateri pri nas vrtne palčke, se oni spravijo met kak meter, meter pa pol visok kip Jezusa na vrtu. Pa očitno so ga vsi nabavli v isti trgovini - kar malo srhljivo, če mene vprašaš.
To pa je to za danes - upava, da bo jutri prevoženih malo več kilometrov, pa da ne bo treba preverjat gravitacijskih zakonov ;)
Lahko noč,
Kljukca
torek, 2. oktober 2012
Prazne glave
Zjutraj sva se kar malo preveč zamudila s pisanjem bloga, ampak nič ne de, sva imela dobro družbo in lep razgled. Plan je bil iti po lokalni cesti do Messine, od koder gre trajekt na celino. Ampak običajno ne gre čisto po planu in tudi tokrat je bilo tako. Cesta je bila zaprta in obvoz je bil neznano kje, oz. čez prelaze in bi nama vzelo preveč časa, tako da sva šla kar na avtocesto.
Ampak nama se uspe še na avtocesti izgubit :D izvozi za trajekte so bili tako čudno označeni, da sva vse falila in sva mogla nadaljevat do naslednjega mesta (20km), kjer sem iz protesta obrnil pred cestninsko postajo. Ko sva se vrnila v Messino me je na okencu pač malo postrani gledal, ampak plačala sva pa vseeno normalno ceno. Eh ja :) no, iz te strani so bili pa izvozi bolje označeni, tako da sva se uspešno zgužvala do trajekta.
Adijo Sicilija, buon giorno Calabria :)
Že na trajektu sva si rezervirala hotel (35€ za dva z zajtrkom), tako da sva imela cilj dneva določen.
V Kalabriji je bilo treba spet na avtocesto, drugih oznak pač ni bilo :) povprečna hitrost: 40kmh, gužva in samo dva pasova (gor-dol). So pa vseeno pridni - vzporedno delajo konkretno avtocesto.
In čimprej na lokalne ceste. Tu naju je takoj dohitelo nekaj kapljic, tako da sva se ustrezno pripravila: dežne hlače na sebe, jakno pa nekje pri roki. Kmalu sva jih oblekla :) se je kar ohladilo, z nekaj manjšimi nalivi, drugače pa čisto ok. Edino za kosilo je zmanjkalo časa, vsaj dokler ni nehalo deževati. Pač, pozno kosilo, ni problema. Luciji se je že poznala utrujenost in sem potegnil ven vse potrebno za kuho. Kmalu sem ugotovil, da tisto kar sem zadnjič nabavil v trgovini ni bila samo voda, ampak je bila voda z mehurčki, sladkorjem in aromo :) torej, imava hitro juhco v vrečki, 2 deci normalne vode in 4 litre, recimo temu Stila ali 7Up-a :) kaj vse človek poje ko je lačen :D tako da če kdo rabi recept za eksperimentirat (ali za bruhat):
- "Potage" paradajzova hitra juha z vermicelli rezanci
- 2 deci navadne vode
- vsaj 2 deci Stila
- nekaj omake za testenine, z olivami, od prejšnjega dne
- parmezan (malo bolj slan, da ne bo ravno vse sladko)
Kuhaš 10 minut.
No, če bi Lucija marala hrenovke, sploh ne bi bilo tako slabo :D
- Klemna ne spustim več v trgovino brez spremstva. Saj ne da je na etiketi jasno in V SLOVENŠČINI! pisalo, da gre za "gazirano vodo z okusom, z dodanim sladkorjem in sladili"...
- Ja no, pač so ble vse vode na kupu, pa navadnih je zmanjkal (prazni platoji) in sem pobral prvo ki sem jo videl :D zgledal je kot navadna voda, kaj čem :)
Bruhala še nisva, lačna sva pa še :D
Vožnja do hotela je bila sicer naporna (posebej za Lucijo, ker še nima toliko kilometrine na motorju), sva pa prispela v zglednem času (do 21h), tako da vse ok.
Lahko noč.
Klukca
Ampak nama se uspe še na avtocesti izgubit :D izvozi za trajekte so bili tako čudno označeni, da sva vse falila in sva mogla nadaljevat do naslednjega mesta (20km), kjer sem iz protesta obrnil pred cestninsko postajo. Ko sva se vrnila v Messino me je na okencu pač malo postrani gledal, ampak plačala sva pa vseeno normalno ceno. Eh ja :) no, iz te strani so bili pa izvozi bolje označeni, tako da sva se uspešno zgužvala do trajekta.
Adijo Sicilija, buon giorno Calabria :)
Že na trajektu sva si rezervirala hotel (35€ za dva z zajtrkom), tako da sva imela cilj dneva določen.
V Kalabriji je bilo treba spet na avtocesto, drugih oznak pač ni bilo :) povprečna hitrost: 40kmh, gužva in samo dva pasova (gor-dol). So pa vseeno pridni - vzporedno delajo konkretno avtocesto.
In čimprej na lokalne ceste. Tu naju je takoj dohitelo nekaj kapljic, tako da sva se ustrezno pripravila: dežne hlače na sebe, jakno pa nekje pri roki. Kmalu sva jih oblekla :) se je kar ohladilo, z nekaj manjšimi nalivi, drugače pa čisto ok. Edino za kosilo je zmanjkalo časa, vsaj dokler ni nehalo deževati. Pač, pozno kosilo, ni problema. Luciji se je že poznala utrujenost in sem potegnil ven vse potrebno za kuho. Kmalu sem ugotovil, da tisto kar sem zadnjič nabavil v trgovini ni bila samo voda, ampak je bila voda z mehurčki, sladkorjem in aromo :) torej, imava hitro juhco v vrečki, 2 deci normalne vode in 4 litre, recimo temu Stila ali 7Up-a :) kaj vse človek poje ko je lačen :D tako da če kdo rabi recept za eksperimentirat (ali za bruhat):
- "Potage" paradajzova hitra juha z vermicelli rezanci
- 2 deci navadne vode
- vsaj 2 deci Stila
- nekaj omake za testenine, z olivami, od prejšnjega dne
- parmezan (malo bolj slan, da ne bo ravno vse sladko)
Kuhaš 10 minut.
No, če bi Lucija marala hrenovke, sploh ne bi bilo tako slabo :D
- Klemna ne spustim več v trgovino brez spremstva. Saj ne da je na etiketi jasno in V SLOVENŠČINI! pisalo, da gre za "gazirano vodo z okusom, z dodanim sladkorjem in sladili"...
- Ja no, pač so ble vse vode na kupu, pa navadnih je zmanjkal (prazni platoji) in sem pobral prvo ki sem jo videl :D zgledal je kot navadna voda, kaj čem :)
Bruhala še nisva, lačna sva pa še :D
Vožnja do hotela je bila sicer naporna (posebej za Lucijo, ker še nima toliko kilometrine na motorju), sva pa prispela v zglednem času (do 21h), tako da vse ok.
Lahko noč.
Klukca
Okoli Etne na sever
Zjutraj sva se presenetljivo kmalu spravila iz kampa, malo vzpodbude so dali tudi temni oblaki, ki so se zbirali nad nama. Na hitro sva se še poslovila od res prijaznih lastnikov in jo pičila proti Etni. Najprej sva mislila iti po lokalnih cestah, pa sva zaradi nekaj kapljic med potjo raje zavila kar na avtocesto. Sva pa imela res srečo z vremenom - ravno med vzponom na Etno se je pričelo jasniti. Gor sva šla po južni strani in nama je kar malo žal, ta pot je najbolj turistična in po pravici povedano kar malo dolgočasna. Ustavila sva se v Refugio Sapienza,ki je najvišja točka, ki jo lahko dosežeš z avtom (tam okoli 1900m), višje pridejo le še terenci, no pa verjetno bi se dalo pridit tudi z Beštijo. Sva se odločila, da bova takšen podvig prihranila za drugič;)
Lucija mi ni smela nog oprat :(
Presenečenje pa je bilo nadaljevanje poti - sledila sva oznakam za Etna nord in bila totalno navdušena. Super cesta, precej boljša z manj luknjam, skoraj nič prometa, odlični razgledi, polno vinogradov oz. različnih nasadov ob cesti in seveda nisva mogla iti mimo kostanja :D
Danes ga bova pekla, če najdeva alkohol za kuhalnik, ker sva že čisto pri koncu. Plan je bil doseči Bronto, ki je znan po pistacijah in jaz sem si zaželel poskusit vmešane v testenine. Optimistično naravnan (deset do treh in ob treh se restavracije zaprejo) sem vseeno vztrajal, ampak je bilo vse zaprto. Tako da gasa v najbližjo odprto trgovino - EuroSpin (ima tudi slovenske napise na produktih) in nabavit vse potrebno za skuhat. Ustavila sva se pod prelazom Passo dei Tre (med Cesaro in San Fratello), s pogledom na Etno in si skuhala neke testenine z olivami. Deležna sva bila pozornosti čisto vseh mimoidočih :) po moji strokovni oceni jih je nekaj doživelo "heksenšus" :D sem pa začel precej uživat in mahat nazaj, Lucija se je pa tačas pasla na solati :)
Severni del Sicilije je precej bolj zelen kot južni, vsaj ti hribi ki sva jih prečkala. Po prečkanju prelaza sva bila pa deležna enega najlepših naravnih pojavov: sončni zahod nad oblaki.
Veselja je bilo kajpak kmalu konec, saj sva se spustila v in pod to gmoto. Na obali se je bliskalo po celem nebu, take nore strele da adijo pamet. Saj bi se ustavil in poslikal, ampak bi verjetno potem pešačil do doma, če bi bil sploh zmožen :D hitro se je znočilo in midva še nisva našla kampa. Do 22h sva jih kar nekaj obiskala, ampak so bili že vsi zaprti. Potem se je pa ULILO in v nekaj sekundah sva bila mokra do gat. Spravila sva se pod streho ene lokalne štacune in počakala da je šlo mimo. Tačas sva malo prečekirala booking.com in našla luštno turistično kmetijo. Lastnik naju je prišel celo iskat, ker je zastopil da čakava na železniški postaji :) ampak še sreča, ker vprašanje če bi jo našla v temi in dežju - do vrha je nekaj makadama.
Ob polnoči sva se šele skobacala v posteljo (oh kako je sedlo :D), izpod vročega tuša. Zjutraj sva šele vidla, kje sva. Sploh Lucija je v raju, ker je dobila eno veliko skodelo ravno prav močne, izvrstne kave (njene besede, js bi drugače napisal :D). Monte Alto se imenuje ta zadeva (cca 200m nad morjem) in imajo bungalove z razgledom na spodnja mesta, obalo, morje in trenutno se vidijo celo severni otoki Sicilije. Zmaga.
Pa Lucija grozi, da bova s sabo vzela mucka, ker jih je spet fuL.
Če je pa tok srčkan.
Danes šibava na celino.
Lp, Klukca
Lucija mi ni smela nog oprat :(
Presenečenje pa je bilo nadaljevanje poti - sledila sva oznakam za Etna nord in bila totalno navdušena. Super cesta, precej boljša z manj luknjam, skoraj nič prometa, odlični razgledi, polno vinogradov oz. različnih nasadov ob cesti in seveda nisva mogla iti mimo kostanja :D
Danes ga bova pekla, če najdeva alkohol za kuhalnik, ker sva že čisto pri koncu. Plan je bil doseči Bronto, ki je znan po pistacijah in jaz sem si zaželel poskusit vmešane v testenine. Optimistično naravnan (deset do treh in ob treh se restavracije zaprejo) sem vseeno vztrajal, ampak je bilo vse zaprto. Tako da gasa v najbližjo odprto trgovino - EuroSpin (ima tudi slovenske napise na produktih) in nabavit vse potrebno za skuhat. Ustavila sva se pod prelazom Passo dei Tre (med Cesaro in San Fratello), s pogledom na Etno in si skuhala neke testenine z olivami. Deležna sva bila pozornosti čisto vseh mimoidočih :) po moji strokovni oceni jih je nekaj doživelo "heksenšus" :D sem pa začel precej uživat in mahat nazaj, Lucija se je pa tačas pasla na solati :)
Severni del Sicilije je precej bolj zelen kot južni, vsaj ti hribi ki sva jih prečkala. Po prečkanju prelaza sva bila pa deležna enega najlepših naravnih pojavov: sončni zahod nad oblaki.
Veselja je bilo kajpak kmalu konec, saj sva se spustila v in pod to gmoto. Na obali se je bliskalo po celem nebu, take nore strele da adijo pamet. Saj bi se ustavil in poslikal, ampak bi verjetno potem pešačil do doma, če bi bil sploh zmožen :D hitro se je znočilo in midva še nisva našla kampa. Do 22h sva jih kar nekaj obiskala, ampak so bili že vsi zaprti. Potem se je pa ULILO in v nekaj sekundah sva bila mokra do gat. Spravila sva se pod streho ene lokalne štacune in počakala da je šlo mimo. Tačas sva malo prečekirala booking.com in našla luštno turistično kmetijo. Lastnik naju je prišel celo iskat, ker je zastopil da čakava na železniški postaji :) ampak še sreča, ker vprašanje če bi jo našla v temi in dežju - do vrha je nekaj makadama.
Ob polnoči sva se šele skobacala v posteljo (oh kako je sedlo :D), izpod vročega tuša. Zjutraj sva šele vidla, kje sva. Sploh Lucija je v raju, ker je dobila eno veliko skodelo ravno prav močne, izvrstne kave (njene besede, js bi drugače napisal :D). Monte Alto se imenuje ta zadeva (cca 200m nad morjem) in imajo bungalove z razgledom na spodnja mesta, obalo, morje in trenutno se vidijo celo severni otoki Sicilije. Zmaga.
Pa Lucija grozi, da bova s sabo vzela mucka, ker jih je spet fuL.
Če je pa tok srčkan.
Danes šibava na celino.
Lp, Klukca
nedelja, 30. september 2012
Gurmanski dan
Takole izgleda sušenje (večine) cunj na potovanju z motorjem:
Tako so bile umazane, da sva jim mogla privoščit orenk strojno pranje :) in Klemen je končno ugotovil da njegova bela majica ni več bela, ampak še kar vztrajno trdi da je bila čisto ok.
Zvoki rejli mašin, ki so drvele mimo kampa, so me hitro spravile pokonc in v dobro voljo. Na wc-ju sem ugotovil da ravno ta vikend poteka 26. Rally dei Templi, in to ravno po cesti mimo kampa. Saj to ne moreš verjet :) odkar sva na Siciliji sva se odločila čim prej vstat in še pred nočjo postavit kamp. Zjutraj še ni tako vroče ("samo" 32 stopinj), zvečer je pa promet še toliko bolj obupen. In pač zgodnje ure niso moja najboljša lastnost, tako da je zjutraj precej zanimivo, sploh za Lucijo :D
Nekje na polovici načrtovane poti sva si ob obali poiskala restavracijo. Najprej preko TripAdvisorja, ampak je bila tista preveč prazna. Izbrala sva polno restavracijo z dobrim menujem in se nažrla do obisti. Če bi pojedla še kaj več, bi se znašla razpacana na steni :) Menu je vključeval hladno predjed, toplo predjed in glavno jed. Vsak hod je imel dve možnosti in izbrala sva ravno tako, da sva probala vse. Mislim da boljše ne bi mogla izbrat in tudi cenovno je bilo ugodno.
Spet malo levo, malo desno:
Lepe plaže in ne preveč lepa okolica, na žalost/na srečo se na sliki ne vidijo smeti raztrosene naokoli.
Presenečenje dneva je bilo mesto Noto. Uau kakšen lep star center. Tudi mesto samo je izgledalo urejeno, tako da sva se kar malo sprehodila in si privoščila izvrsten sladoled, za katerega računajo isto če vzameš eno ali tri kepice :)
Ustavila sva se v enem ful luštnem domačem kampu (Paradiso del Mare). Prijazna lastnika pravita, da je bilo konec junija poln kamp Slovencev. Sva tik pred Siracuso in srkava odlično Sicilijansko rdeče vino (Branciforti). Jutri pa plezava na Etno - že komaj čakava :)
Lahko noč,
Klukca
Tako so bile umazane, da sva jim mogla privoščit orenk strojno pranje :) in Klemen je končno ugotovil da njegova bela majica ni več bela, ampak še kar vztrajno trdi da je bila čisto ok.
Zvoki rejli mašin, ki so drvele mimo kampa, so me hitro spravile pokonc in v dobro voljo. Na wc-ju sem ugotovil da ravno ta vikend poteka 26. Rally dei Templi, in to ravno po cesti mimo kampa. Saj to ne moreš verjet :) odkar sva na Siciliji sva se odločila čim prej vstat in še pred nočjo postavit kamp. Zjutraj še ni tako vroče ("samo" 32 stopinj), zvečer je pa promet še toliko bolj obupen. In pač zgodnje ure niso moja najboljša lastnost, tako da je zjutraj precej zanimivo, sploh za Lucijo :D
Nekje na polovici načrtovane poti sva si ob obali poiskala restavracijo. Najprej preko TripAdvisorja, ampak je bila tista preveč prazna. Izbrala sva polno restavracijo z dobrim menujem in se nažrla do obisti. Če bi pojedla še kaj več, bi se znašla razpacana na steni :) Menu je vključeval hladno predjed, toplo predjed in glavno jed. Vsak hod je imel dve možnosti in izbrala sva ravno tako, da sva probala vse. Mislim da boljše ne bi mogla izbrat in tudi cenovno je bilo ugodno.
Spet malo levo, malo desno:
Lepe plaže in ne preveč lepa okolica, na žalost/na srečo se na sliki ne vidijo smeti raztrosene naokoli.
Presenečenje dneva je bilo mesto Noto. Uau kakšen lep star center. Tudi mesto samo je izgledalo urejeno, tako da sva se kar malo sprehodila in si privoščila izvrsten sladoled, za katerega računajo isto če vzameš eno ali tri kepice :)
Ustavila sva se v enem ful luštnem domačem kampu (Paradiso del Mare). Prijazna lastnika pravita, da je bilo konec junija poln kamp Slovencev. Sva tik pred Siracuso in srkava odlično Sicilijansko rdeče vino (Branciforti). Jutri pa plezava na Etno - že komaj čakava :)
Lahko noč,
Klukca
sobota, 29. september 2012
Sicilija
Zjutraj sva se zbudila z razgledom na morje. To pomeni, da naju niso zbombardiral :-) in ker je bilo tako luštno, sva se odločila podaljšat bivanje za par ur. Na plaži, seveda.
Pa Lucija je mogla nafutrat mačke, ki so nama celo noč mijavkal pred šotorom:
Na poti do Cagliarija je bilo še nekaj huuuuudih plaž:
Ta zakasnitev se je izkazala za zelo dobro idejo, saj je Cagliari kot pač vsako večje italijansko mesto: nekaj ruševin, kakšna cerkev, smrdi, prometa sem se pa hitro navadil, čeprav je na čase vseeno šokantno. Sploh za Lucijo, hehehe :-D sej ma dobre ročke, k sreč :-)
Na trajekt sva se vkrcala pravočasno in sva bila, po celovitem ogledu, zelo vesela, da sva vzela kabino. Majhni, natrpani avio sedeži za 15 ur vožnje, ne hvala :-) sploh pa je bilo ponoči zelo razburkano morje, naju je kar dobro premetavalo po kabini in še dobro da nimava občutljivih želodcev. Lucija se še zdej mal maje :-D
- Ne, to je sam od Klemnove italijanske vožnje.
- Ah dej no, sej sm merkou.
- Včasih.
- Žabe.
V glavnem, planirala sva, da bova na trajektu:
- oprala cunje
- splanirala preostali del poti
- napisala blog in uredila fotke
- kupila zemljevid Siclije
- se dobro spočila
Pa verjetno še kaj. Ratalo je samo zadnje :) najprej sva se najedla grozdja, potem sva pa samo šla pod tuš in padla dol :D
Iz Palerma sva jo pobrisala hitro kakor je možno, pa še to je bilo preveč. Zaudarjalo je, smeti povsod, ob cesti mrtve živali, promet cik-cak in za po vrhu je motor kazal 37 stopinj (ob 11h). Teklo je iz naju kot iz izvira in do 14h so nama skoraj pošle zaloge vode (4 litri). Tudi prelazi se niso kaj dosti ohladili, samo veter se je pojačal, konkretno, sva imela polne roke dela.
In geniji od domačinov, se v teh razmerah spravijo požigat polja oz. pašnike. Povsod se je kadilo, še v šoping centru, oz. pred njim, so mal zakurl. Pa na teh travnikih ni samo trava, ampak vse njihove smeti: plastika, gume, vsa možna bela tehnika itd. Nama še sedaj lasje smrdijo po dimu. Norci.
Nič čudnega, da ima še voda iz plastenk zanič okus. Mi se sploh ne zavedamo kaj imamo.
No, malo pozitivnih stvari, da ne bo kdo rekel da se samo pritožujeva :-) Klemen ima polne žepe mandljev, ki jih je veselo nabral v Dolini Templjev, Agrigento. Nekaj sva jih že tam snedla in so odlični :-)
Sprehod med dobro ohranjenimi templji in nekropolisom je dobro del. In svetloba je bila ravno prava za nekaj odličnih fotk - sonce je že zahajalo.
Spet ne moreš zgrešit Slovencev, tokrat mladi parček :-) no, pa cesto do sem sva si izbrala zelo dobro, same lokalne, non stop gor-dol-levo-desno.
Manjše vasice so fantastične, simpatične, ful urejene, lokalni utrip je ravno kontra kot v mestu. Ljudje so zunaj: klepetajo, opazujejo, skačejo in so na splošno bolj veseli.
Vkampirana sva par kilometrov južno od Doline Templjev, žehta je oprana, midva pa že skoraj miživa.
Lahko noč.
Klukca
Pa Lucija je mogla nafutrat mačke, ki so nama celo noč mijavkal pred šotorom:
Na poti do Cagliarija je bilo še nekaj huuuuudih plaž:
Ta zakasnitev se je izkazala za zelo dobro idejo, saj je Cagliari kot pač vsako večje italijansko mesto: nekaj ruševin, kakšna cerkev, smrdi, prometa sem se pa hitro navadil, čeprav je na čase vseeno šokantno. Sploh za Lucijo, hehehe :-D sej ma dobre ročke, k sreč :-)
Na trajekt sva se vkrcala pravočasno in sva bila, po celovitem ogledu, zelo vesela, da sva vzela kabino. Majhni, natrpani avio sedeži za 15 ur vožnje, ne hvala :-) sploh pa je bilo ponoči zelo razburkano morje, naju je kar dobro premetavalo po kabini in še dobro da nimava občutljivih želodcev. Lucija se še zdej mal maje :-D
- Ne, to je sam od Klemnove italijanske vožnje.
- Ah dej no, sej sm merkou.
- Včasih.
- Žabe.
V glavnem, planirala sva, da bova na trajektu:
- oprala cunje
- splanirala preostali del poti
- napisala blog in uredila fotke
- kupila zemljevid Siclije
- se dobro spočila
Pa verjetno še kaj. Ratalo je samo zadnje :) najprej sva se najedla grozdja, potem sva pa samo šla pod tuš in padla dol :D
Iz Palerma sva jo pobrisala hitro kakor je možno, pa še to je bilo preveč. Zaudarjalo je, smeti povsod, ob cesti mrtve živali, promet cik-cak in za po vrhu je motor kazal 37 stopinj (ob 11h). Teklo je iz naju kot iz izvira in do 14h so nama skoraj pošle zaloge vode (4 litri). Tudi prelazi se niso kaj dosti ohladili, samo veter se je pojačal, konkretno, sva imela polne roke dela.
In geniji od domačinov, se v teh razmerah spravijo požigat polja oz. pašnike. Povsod se je kadilo, še v šoping centru, oz. pred njim, so mal zakurl. Pa na teh travnikih ni samo trava, ampak vse njihove smeti: plastika, gume, vsa možna bela tehnika itd. Nama še sedaj lasje smrdijo po dimu. Norci.
Nič čudnega, da ima še voda iz plastenk zanič okus. Mi se sploh ne zavedamo kaj imamo.
No, malo pozitivnih stvari, da ne bo kdo rekel da se samo pritožujeva :-) Klemen ima polne žepe mandljev, ki jih je veselo nabral v Dolini Templjev, Agrigento. Nekaj sva jih že tam snedla in so odlični :-)
Sprehod med dobro ohranjenimi templji in nekropolisom je dobro del. In svetloba je bila ravno prava za nekaj odličnih fotk - sonce je že zahajalo.
Spet ne moreš zgrešit Slovencev, tokrat mladi parček :-) no, pa cesto do sem sva si izbrala zelo dobro, same lokalne, non stop gor-dol-levo-desno.
Manjše vasice so fantastične, simpatične, ful urejene, lokalni utrip je ravno kontra kot v mestu. Ljudje so zunaj: klepetajo, opazujejo, skačejo in so na splošno bolj veseli.
Vkampirana sva par kilometrov južno od Doline Templjev, žehta je oprana, midva pa že skoraj miživa.
Lahko noč.
Klukca
petek, 28. september 2012
Kako se izgubiti na Sardiniji
Enostavno: kupiš Michelinovo mapo :-) ali pa si na iGO naložiš točke iz poiplaze.
Začelo se je z navigiranjem enega večjih motorjev, polno naloženega, skozi lokalni market. Izvoz od prenočišča je bila ravno sredina te tržnice :-) no, so imeli pa vsaj kaj videt. Meni je izgledalo kot tisti posnetek na youtubu, iz Indije, ko gre vlak skozi tržnico, samo da sem bil jaz strojevodja :-D pač, par čevljev je šlo po tleh (ne zanalašč), drugače pa na centimetre, kot bi vedeli da mora biti plac za Beštijo. Pa še v hrib je blo :-)
Svašta :-) vožnja do Oristana je bila spet zanimiva, polno odličnih ovinkov in razgledov. Ampak samo mesto... Lucijin komentar: smrdi. Klemnov komentar: bljak. Ne priporočava. Veva, ker sva iste odseke prevozila vsaj štirikrat :-D pač, znava zalutat :-)
Kosilo sva si kar sama uštimala, ob plaži, malo ven iz mesta. So ble klopce in mize, prštimane direkt za naju :-) no, sosedje so bli kar prijazni, so naju stalno pozdravljal in se nama smejal :-D ka te čem.
Spet, cesta da dol padeš, še Luciji se je smejalo uzadej ;-) vodič je priporočal obisk Costa Verde (zelena obala) in spet sem lahko užival v makadamu, tokrat precej utrjenem, tako da ni bilo kakšnih presenečenj. Celo območje je v sipinah, skoraj puščavsko. Pihalo je ko pr norcih in temu primerni so bili valovi. Čas za mojo pavzo in regeneriranje duše. Lucija se je tačas odločila iskat živi pesek.
Ni ga našla. Žal. Hehehehehehe
Opomba: Klemen iskreno obžaluje zadnji komentar in se sprašuje kdaj se je zabil v vrata oz. padu po stopnicah.
Pa kr majco sem mogu zamenjat... čist je bla še dobra, sam kakšna packa, pa ni lih dišala po prašku.
Umazana je. Smrdi. Zamenjaj. Misija uspela:)
Žabe. Au, jenej:-D
V glavnem, luštno je blo in spet je prišel čas kampa. Tu je iGO, oz. dodatne poi točke s kampi, zabluzil, fuL. Ustavila sva se na neki plaži od koder se sliši streljanje, bobnenje in pred plažo so bili neki čudni znaki, neki kao zona militario, divieto accesso. A zna kdo prevest? Tole je še slikca:
Ja, sva pač v kampu poleg vojaške baze in očitno imajo strelne vaje. Upava :-)
Vreme je dobro, včasih malo slabše, ampak takle mamo, tam do 35.
Lahko noč,
Klukca
PS: aja, sva cca 50km pred Cagliarijem in jutri zvečer odrineva proti Siciliji. Pa za Klemna je bilo dva deci očitno preveč.
Začelo se je z navigiranjem enega večjih motorjev, polno naloženega, skozi lokalni market. Izvoz od prenočišča je bila ravno sredina te tržnice :-) no, so imeli pa vsaj kaj videt. Meni je izgledalo kot tisti posnetek na youtubu, iz Indije, ko gre vlak skozi tržnico, samo da sem bil jaz strojevodja :-D pač, par čevljev je šlo po tleh (ne zanalašč), drugače pa na centimetre, kot bi vedeli da mora biti plac za Beštijo. Pa še v hrib je blo :-)
Svašta :-) vožnja do Oristana je bila spet zanimiva, polno odličnih ovinkov in razgledov. Ampak samo mesto... Lucijin komentar: smrdi. Klemnov komentar: bljak. Ne priporočava. Veva, ker sva iste odseke prevozila vsaj štirikrat :-D pač, znava zalutat :-)
Kosilo sva si kar sama uštimala, ob plaži, malo ven iz mesta. So ble klopce in mize, prštimane direkt za naju :-) no, sosedje so bli kar prijazni, so naju stalno pozdravljal in se nama smejal :-D ka te čem.
Spet, cesta da dol padeš, še Luciji se je smejalo uzadej ;-) vodič je priporočal obisk Costa Verde (zelena obala) in spet sem lahko užival v makadamu, tokrat precej utrjenem, tako da ni bilo kakšnih presenečenj. Celo območje je v sipinah, skoraj puščavsko. Pihalo je ko pr norcih in temu primerni so bili valovi. Čas za mojo pavzo in regeneriranje duše. Lucija se je tačas odločila iskat živi pesek.
Ni ga našla. Žal. Hehehehehehe
Opomba: Klemen iskreno obžaluje zadnji komentar in se sprašuje kdaj se je zabil v vrata oz. padu po stopnicah.
Pa kr majco sem mogu zamenjat... čist je bla še dobra, sam kakšna packa, pa ni lih dišala po prašku.
Umazana je. Smrdi. Zamenjaj. Misija uspela:)
Žabe. Au, jenej:-D
V glavnem, luštno je blo in spet je prišel čas kampa. Tu je iGO, oz. dodatne poi točke s kampi, zabluzil, fuL. Ustavila sva se na neki plaži od koder se sliši streljanje, bobnenje in pred plažo so bili neki čudni znaki, neki kao zona militario, divieto accesso. A zna kdo prevest? Tole je še slikca:
Ja, sva pač v kampu poleg vojaške baze in očitno imajo strelne vaje. Upava :-)
Vreme je dobro, včasih malo slabše, ampak takle mamo, tam do 35.
Lahko noč,
Klukca
PS: aja, sva cca 50km pred Cagliarijem in jutri zvečer odrineva proti Siciliji. Pa za Klemna je bilo dva deci očitno preveč.
sreda, 26. september 2012
SS198
Teli trije igrivi nemški popki so bili najina budnica:
Slučajno nama je ostalo eno granatno jabolko, tako da je bil pač sladica za zajtrk. Seveda sva ga delila z otroki, ki so ga prvič poskusili. Od takrat smo bili najboljši prijatelji, hehe :) "mmm slastno", je bil komentar. No, v zameno sva dobila predstavo mečevanja in krekerje :D
Kakšno uro po štartu sem ustavil v pneumatik centru, da mi ponovno scentrirajo sprednjo gumo. Sicer je trajalo eno uro, da sva sploh prišla na vrsto, ampak je uspelo v nulo. Kolikortoliko. Ugotovil sem, da je feltna kriva :( se pa vseeno manj trese kot prej, tako da bo do doma čisto ok. Ni mi jasno zakaj so te napere tako mehke, že s prejšnjim sem imel isti problem. Sicer je res, da sva na poti iz Saleccie enkrat orenk udarla v skalo, pa se mi vseeno zdi, da udarec ni bil tako sunkovit. Tudi feltna ni nič opraskana... eh ja, bo že.
Turistični vodič naju je zapeljal proti zahodni obali, čez nore prelaze, skozi mesta na hribu:
Po skromnem, a domačem kosilu so se prilegle sveže fige, nabrane ob cesti. Še dobro da se niso za nama zapodil policaji s polavtomatiki, ki sva jih srečala par ovinkov nazaj :) Sej bi jih slikala, sam ti ob pogledu na tisto orožje kar roke nad glavo uidejo ;)
Za vse motoriste, ki še ne poznajo ceste SS198: obvezno označit in prevozit! Res da je potrebno precej časa da se pride iz enega na drugi konec, ampak cesta drži, skoraj ni prometa in ovinek za ovinkom, s čudovitimi razgledi. Je pa možno, da ti pot prekriža kakšna čreda ovac... Tega ni v vodiču :D
Cilj je bil Jerzu, ki naj bi bila vinska vasica, ampak glede na odgovor lokalcev kje bi se dalo pogledat kakšno vinsko klet je bil samo: "v restavraciji se kupi flašo". Ampak pot do tega kraja je bila definitivno vredna.
Pogledi lokalcev, kot da prvič vidijo turista, so neprecenljivi :) visoke, strnjene gradnje, na hribu (oz. na gori, to je že skoraj 1000m nadmorske višine), prava otoška Italija :) Sicer pa je bil motor deležen kar nekaj poželjivih pogledov, tako da bo za pazit :)
Ura je kaj kmalu prešla 20:00 in imela sva problem: v okolici trenutne vasice Seui, glede na iGO, ni nobenega kampa ali hostla. K sreči so šle mimo tri ženske (hči, mami, babi; verjetno) ki so nama hitro zrihtale B&B, pa še spremstvo sva dobila, direkt do vrat. Prva najina nočitev izven šotora, je kar malo čudno :)
Je bilo pa danes kar vroče, bc je pokazal tudi 35 stopinj, v dolini. Piha pa še vedno noro, ene parkrat naju je kar dobro prestavilo :)
Nočko,
Klukca
PS: glede oznak, tega pa mi nimamo v CPP-ju:
Slučajno nama je ostalo eno granatno jabolko, tako da je bil pač sladica za zajtrk. Seveda sva ga delila z otroki, ki so ga prvič poskusili. Od takrat smo bili najboljši prijatelji, hehe :) "mmm slastno", je bil komentar. No, v zameno sva dobila predstavo mečevanja in krekerje :D
Kakšno uro po štartu sem ustavil v pneumatik centru, da mi ponovno scentrirajo sprednjo gumo. Sicer je trajalo eno uro, da sva sploh prišla na vrsto, ampak je uspelo v nulo. Kolikortoliko. Ugotovil sem, da je feltna kriva :( se pa vseeno manj trese kot prej, tako da bo do doma čisto ok. Ni mi jasno zakaj so te napere tako mehke, že s prejšnjim sem imel isti problem. Sicer je res, da sva na poti iz Saleccie enkrat orenk udarla v skalo, pa se mi vseeno zdi, da udarec ni bil tako sunkovit. Tudi feltna ni nič opraskana... eh ja, bo že.
Turistični vodič naju je zapeljal proti zahodni obali, čez nore prelaze, skozi mesta na hribu:
Po skromnem, a domačem kosilu so se prilegle sveže fige, nabrane ob cesti. Še dobro da se niso za nama zapodil policaji s polavtomatiki, ki sva jih srečala par ovinkov nazaj :) Sej bi jih slikala, sam ti ob pogledu na tisto orožje kar roke nad glavo uidejo ;)
Za vse motoriste, ki še ne poznajo ceste SS198: obvezno označit in prevozit! Res da je potrebno precej časa da se pride iz enega na drugi konec, ampak cesta drži, skoraj ni prometa in ovinek za ovinkom, s čudovitimi razgledi. Je pa možno, da ti pot prekriža kakšna čreda ovac... Tega ni v vodiču :D
Cilj je bil Jerzu, ki naj bi bila vinska vasica, ampak glede na odgovor lokalcev kje bi se dalo pogledat kakšno vinsko klet je bil samo: "v restavraciji se kupi flašo". Ampak pot do tega kraja je bila definitivno vredna.
Pogledi lokalcev, kot da prvič vidijo turista, so neprecenljivi :) visoke, strnjene gradnje, na hribu (oz. na gori, to je že skoraj 1000m nadmorske višine), prava otoška Italija :) Sicer pa je bil motor deležen kar nekaj poželjivih pogledov, tako da bo za pazit :)
Ura je kaj kmalu prešla 20:00 in imela sva problem: v okolici trenutne vasice Seui, glede na iGO, ni nobenega kampa ali hostla. K sreči so šle mimo tri ženske (hči, mami, babi; verjetno) ki so nama hitro zrihtale B&B, pa še spremstvo sva dobila, direkt do vrat. Prva najina nočitev izven šotora, je kar malo čudno :)
Je bilo pa danes kar vroče, bc je pokazal tudi 35 stopinj, v dolini. Piha pa še vedno noro, ene parkrat naju je kar dobro prestavilo :)
Nočko,
Klukca
PS: glede oznak, tega pa mi nimamo v CPP-ju:
torek, 25. september 2012
Od kampa do kampa
Zjutraj običajna procedura: wc, zajtrk s čajem oz. kavo (mmmm, kava) (bljak) (sej se boš prvadu) (ne). Že prejšnjo noč, ko sva postavljala šotor, so bili nekam črni oblaki, pa se zjutraj niso čist razkadil. Na poti do Sassarija sva si še dežjake oblekla, ampak sva jih tudi hitro slekla, ker sva zašvicala fuL :) (ne vem na čem je Klemen zadnja dva dneva, ampak očitno mu dogaja).
Razlog zakaj Sassari: iskala sva BMW servis, ker imam sprednjo gumo za scentrirat. V iGO sem si pred tem izletom naložil vse BMW servise in v tem mestu mi je kazalo, da sta dva. No, nobeden od teh dveh ni obstajal, ampak vmes med prvim in drugim sva šla mimo pravega :) tam so mi pa rekli, da imajo samo enega mehanika za motorje in da je še ta do naslednjega četrtka na dopustu. Jao :) dobil sem naslov za servis v Cagliariju, tako da bova še tam naredila test bmw servisov v Italiji (in test Lucijinih živcev :D).
Sledila je vožnja proti vzhodni obali, po cesti SS127, do Olbie.
Super ovinki, ampak to žal pomeni da se lokalci še bolj izživljajo. En motorist nama je v desnem ovinku pripeljal v nasprotni smeri po najinem pasu, aaadijo pamet... Še dobro da smo hitro odreagiral. Tudi na splošno so te italibani malo uiuiuiu :) na poti nisva našla nobene restavracije, tako da sva si kar sama pripravila mineštro in mimogrede nabrala par fig. Medtem pa seveda opazovala promet, ne moreš da ga ne bi :) npr. tovornjak polno naložen s plinskim jeklenkam na polno skozi nepregleden desni ovinek, a si ti ja nor :) so pa ceste čisto drugače dimenzionirane kot francoske: ovinki visijo in dajejo občutek kot na kakšni dirkalni stezi. Dodaš še malo rdeče krvi (Ferrari) in huuuuu, letiiii :)) ne, resno, omejitev ne upoštevajo, spljoh. Tam ko je 50 se lagano pelje 80,90. Ovinke zna sekat čisto vsak. Pa precej nestrpnosti je, v bistvu cela komedija (sredinec je skoraj že pozdrav) :D ni panike, bomo že. Največ težav je z oznakami cest, čista zmeda, oz. se pač malo voziš naokoli :))
V Oblii sva iskala cesto SS125, ki je po vodiču ena najlepših. No, našla sva jo, vendar je bil začetni del popolnoma zaprt, tako da je bilo treba nazaj skozi mesto in na hitro cesto okoli. Glede oznak: šele ko sva prišla nazaj na pravo cesto, je bil znak za obvoz, hehehe
Kar hitro sva se dala v en kamp (mislim da Tavolara), si privoščila nekaj sadja med komarji in začuda ni mačk (štirinožnih) :)
Nočko,
Klukca
Razlog zakaj Sassari: iskala sva BMW servis, ker imam sprednjo gumo za scentrirat. V iGO sem si pred tem izletom naložil vse BMW servise in v tem mestu mi je kazalo, da sta dva. No, nobeden od teh dveh ni obstajal, ampak vmes med prvim in drugim sva šla mimo pravega :) tam so mi pa rekli, da imajo samo enega mehanika za motorje in da je še ta do naslednjega četrtka na dopustu. Jao :) dobil sem naslov za servis v Cagliariju, tako da bova še tam naredila test bmw servisov v Italiji (in test Lucijinih živcev :D).
Sledila je vožnja proti vzhodni obali, po cesti SS127, do Olbie.
Super ovinki, ampak to žal pomeni da se lokalci še bolj izživljajo. En motorist nama je v desnem ovinku pripeljal v nasprotni smeri po najinem pasu, aaadijo pamet... Še dobro da smo hitro odreagiral. Tudi na splošno so te italibani malo uiuiuiu :) na poti nisva našla nobene restavracije, tako da sva si kar sama pripravila mineštro in mimogrede nabrala par fig. Medtem pa seveda opazovala promet, ne moreš da ga ne bi :) npr. tovornjak polno naložen s plinskim jeklenkam na polno skozi nepregleden desni ovinek, a si ti ja nor :) so pa ceste čisto drugače dimenzionirane kot francoske: ovinki visijo in dajejo občutek kot na kakšni dirkalni stezi. Dodaš še malo rdeče krvi (Ferrari) in huuuuu, letiiii :)) ne, resno, omejitev ne upoštevajo, spljoh. Tam ko je 50 se lagano pelje 80,90. Ovinke zna sekat čisto vsak. Pa precej nestrpnosti je, v bistvu cela komedija (sredinec je skoraj že pozdrav) :D ni panike, bomo že. Največ težav je z oznakami cest, čista zmeda, oz. se pač malo voziš naokoli :))
V Oblii sva iskala cesto SS125, ki je po vodiču ena najlepših. No, našla sva jo, vendar je bil začetni del popolnoma zaprt, tako da je bilo treba nazaj skozi mesto in na hitro cesto okoli. Glede oznak: šele ko sva prišla nazaj na pravo cesto, je bil znak za obvoz, hehehe
Kar hitro sva se dala v en kamp (mislim da Tavolara), si privoščila nekaj sadja med komarji in začuda ni mačk (štirinožnih) :)
Nočko,
Klukca
ponedeljek, 24. september 2012
Sardinija
Preden sva spisala prejšnji članek se je že dodobra stemnilo. V mesto sva se vseeno spravila, da vidiva še nočni utrip. Meni se je vse skupaj zdelo precej italijansko: ozke ulice, visoke stavbe, zgonjene vespe, pobuškani avti polepljeni s salotejpom, kafiči z mini mizicami, balinanje, ipd. Ampak vseeno zanimivo :)
Potem sva se spravila čisto na konico pristanišča in nardila še par nočnih posnetkov:
Bilo je precej megleno. Zvečer sva optimistično pustila (oprane) obleke sušit zunaj, ampak sva zjutraj ugotovila, da to ni bila najboljša ideja - je bilo skoraj bolj mokro kot prej :) pa še električni stolpi so celo jutro brnel, js sem mislu da je nekdo pustil prižgan kuhalnik...
Budilka je bila nastavljena malo kasnej in preden sva vse spravila na svoje mesto, nama je ostalo še kakšne pol ure za mini golf :) po večkratnih poizkusih sva ugotovila, da sva prava profija :D vse luknje sva zadela :D
Še zadnjič skok v najlepše mesto na Korziki:
in kosilo: dagnje v kremni omaki z baziliko in orenk krožnik solate za Lucijo (sporoča, da je bila odlična). Par posnetkov z obzidja, obvezen sladoled in hop na trajekt proti Sardiniji.
Je kar vidna sprememba, ne samo v jeziku, pač pa tudi po stavbah, oznakah in še bolj agresivni vožnji domačinov. V daljavi so se že kazali eni črni oblaki, ampak sva kar dolgo vztrajala (predolgo?), ker kar naenkrat ni bilo več kampov, midva pa vedno bolj pod oblaki. Sva bila že kar malo živčna :) ima pa vožnja v sončni zahod en svoj čar :)
Pristala sva v Valledorii. Najprej je sledil šok: hoteli so 36€ za eno nočitev (nikjer na Korziki nisva dala več kot 25€), ampak po pogovoru v nemščini, z upraviteljico kampa, se je izkazalo da je to cena za dva šotora, ne za dve osebi v enem šotoru. Huh :)
Ni nama jasno, kako to, da se kampi zaprejo konec septembra. Isto je bilo na Korziki... temperature so še čisto ugodne. Je pa res, da folka ni :) očitno bova obsojena na hostle zadnji del poti.
Sva si pa zrihtala italijansko SIM kartico, tako da nama ni treba več iskat FIFI(tm) oz. wifi točk, samo signal (trenutno hodim po kampu, da ga najdem, Lucija pa straži šotor pred mačkami - čisto povsod so) :D
Nočko,
Klukca
Potem sva se spravila čisto na konico pristanišča in nardila še par nočnih posnetkov:
Bilo je precej megleno. Zvečer sva optimistično pustila (oprane) obleke sušit zunaj, ampak sva zjutraj ugotovila, da to ni bila najboljša ideja - je bilo skoraj bolj mokro kot prej :) pa še električni stolpi so celo jutro brnel, js sem mislu da je nekdo pustil prižgan kuhalnik...
Budilka je bila nastavljena malo kasnej in preden sva vse spravila na svoje mesto, nama je ostalo še kakšne pol ure za mini golf :) po večkratnih poizkusih sva ugotovila, da sva prava profija :D vse luknje sva zadela :D
Še zadnjič skok v najlepše mesto na Korziki:
in kosilo: dagnje v kremni omaki z baziliko in orenk krožnik solate za Lucijo (sporoča, da je bila odlična). Par posnetkov z obzidja, obvezen sladoled in hop na trajekt proti Sardiniji.
Je kar vidna sprememba, ne samo v jeziku, pač pa tudi po stavbah, oznakah in še bolj agresivni vožnji domačinov. V daljavi so se že kazali eni črni oblaki, ampak sva kar dolgo vztrajala (predolgo?), ker kar naenkrat ni bilo več kampov, midva pa vedno bolj pod oblaki. Sva bila že kar malo živčna :) ima pa vožnja v sončni zahod en svoj čar :)
Pristala sva v Valledorii. Najprej je sledil šok: hoteli so 36€ za eno nočitev (nikjer na Korziki nisva dala več kot 25€), ampak po pogovoru v nemščini, z upraviteljico kampa, se je izkazalo da je to cena za dva šotora, ne za dve osebi v enem šotoru. Huh :)
Ni nama jasno, kako to, da se kampi zaprejo konec septembra. Isto je bilo na Korziki... temperature so še čisto ugodne. Je pa res, da folka ni :) očitno bova obsojena na hostle zadnji del poti.
Sva si pa zrihtala italijansko SIM kartico, tako da nama ni treba več iskat FIFI(tm) oz. wifi točk, samo signal (trenutno hodim po kampu, da ga najdem, Lucija pa straži šotor pred mačkami - čisto povsod so) :D
Nočko,
Klukca
nedelja, 23. september 2012
Bonifacio #2
Zvečer naju je že malo skrbelo, ker je vse kazalo, da se pripravlja neurje - veter je pihal bolj in bolj močno, pa tudi oblaki, ki so se zbirali niso bili ravno prijetni na pogled. Ponoči sva že mislila, da so nas začeli obstreljevat, nato pa sva le stuhtala, da gre verjetno za valove, ki butajo ob skale...
Drugače pa je Bonifacio definitivno najlepše mesto na Korziki:
Naslednje jutro je bilo še oblačno, ampak do takrat, ko se nama je uspelo spravit iz kampa, je bilo že sončno in kar precej vroče. Pa sva se spravila obalo pogledat z morja - na vodnem skuterju. Klemen je spet prišel na svoj račun ;) Je mal drugač kot z motorjem, sam sva se oba čist dobro znašla.
Obstaja polno turističnih ponudb za ogled okoliških otokov (zares rajskih), tudi celodnevne variante s pojedinam, ampak sva se odločila za bolj "osebno" oz. adrenalinsko izkušnjo. Cenovno je bilo pa kar tam-tam, ker je pri vodnem skuterju doplačilo za sopotnika samo 5€ :) S temi skuterji sva si ogledala nekaj jam znotraj klifov, tako da nama je bilo hitro jasno od kod zvoki prejšnjega večera. Potem pa še hiter skok do enega od otočkov z rajsko plažo in s polnim gasom nazaj v pristanišče. So pa nastal prav zanimivi posnetki, ker je res čudovita obala ;)
Upam, da se nama bo uspel danes spravit do mesta, da se malo sprehodiva. Jutri pa minigolf ;)
Drugače pa se jutri že odpravljava na Sardinijo, upava da bo tam malo lažje pridit do interneta, da se bova lahko bolj redno javljala.
P.S.: Slikce od včeraj so dodane.
Drugače pa je Bonifacio definitivno najlepše mesto na Korziki:
Naslednje jutro je bilo še oblačno, ampak do takrat, ko se nama je uspelo spravit iz kampa, je bilo že sončno in kar precej vroče. Pa sva se spravila obalo pogledat z morja - na vodnem skuterju. Klemen je spet prišel na svoj račun ;) Je mal drugač kot z motorjem, sam sva se oba čist dobro znašla.
Obstaja polno turističnih ponudb za ogled okoliških otokov (zares rajskih), tudi celodnevne variante s pojedinam, ampak sva se odločila za bolj "osebno" oz. adrenalinsko izkušnjo. Cenovno je bilo pa kar tam-tam, ker je pri vodnem skuterju doplačilo za sopotnika samo 5€ :) S temi skuterji sva si ogledala nekaj jam znotraj klifov, tako da nama je bilo hitro jasno od kod zvoki prejšnjega večera. Potem pa še hiter skok do enega od otočkov z rajsko plažo in s polnim gasom nazaj v pristanišče. So pa nastal prav zanimivi posnetki, ker je res čudovita obala ;)
Upam, da se nama bo uspel danes spravit do mesta, da se malo sprehodiva. Jutri pa minigolf ;)
Drugače pa se jutri že odpravljava na Sardinijo, upava da bo tam malo lažje pridit do interneta, da se bova lahko bolj redno javljala.
P.S.: Slikce od včeraj so dodane.
sobota, 22. september 2012
Bonifacio
Prvi plan je bil divje kampiranje, ampak ko sva našla primeren plac, sva doživela invazijo komarjev (še več kot na plaži Saleccia). Tako da sva se hitro obrnila. Ko sva bila že skoraj na glavni cesti, so proti nama pridrveli domačini v pickupu (rednecki ;) ) in ko so naju zagledal, so se obrnil. Predvidevava, da sva jo dobro odnesla :)
Par 100m proč je bil kamp in sva po tej izkušnji pač odkartala 20€ :) sva pa, po postavitvi najine domačije, odšla v restavracijo in izvedla test: kateri od lokalnih piv je najboljši. Zmagal je Colomba, sva se oba strinjala ;)
Zjutraj sem imel spet težave z vstajanjem - ob 7h je toooook zgodej :) ampak nekako je šlo, pa četudi sva rabila cele tri ure. Tačas so naju komarji kar dobro popikal. So pa korziški namazi zares odlični! Dva sva kupila in oba sta šla - eden za večerjo in eden za zajtrk.
Danes naju je cesta vodila mimo jeza Barrage de l'Ospedalle (D368), do U Diamante, kjer sva se odločila pustit motor in oblečt za pohod do slapa Piscia di Gallo. Pisalo je 45 minut hoje, za 2.5km. Najprej sva se čudila, kao da je to za penzioniste, ampak sva dejansko rabila 45 minut :) Najprej skozi gozd s čudovitimi razgledi vse naokrog
potem pa, ko dve kozi, čez drn in strn (po strmih skalah), do samega slapu. Zadnji del sem preplezal solo, ker Lucija ni imela primerne obutve. V vsakem primeru se je splačalo.
(Slika je iz GoPro-ja, ker je bil slap prevelik za moj fotič :) )
Potem pa po lokalnih cestah na jug, do čudovitega mesta Bonifacio. Hiter krog po obzidju, v špar po lokalne dobrote in sladoled, klepet s slovenci in hop na klife s pogledom na sončni zahod (nad Bonifaciom!).
Sva v 3km oddaljenem kampu Des Iles, kjer bova cela dva dneva. Pač, mesto si bova dodobra ogledala, pa malo pavze bo tudi že pasalo :)
Slikce bova dodala jutri, ker mi zmanjkuje baterije na laptopu.
Lahko noč.
Klukca
Par 100m proč je bil kamp in sva po tej izkušnji pač odkartala 20€ :) sva pa, po postavitvi najine domačije, odšla v restavracijo in izvedla test: kateri od lokalnih piv je najboljši. Zmagal je Colomba, sva se oba strinjala ;)
Zjutraj sem imel spet težave z vstajanjem - ob 7h je toooook zgodej :) ampak nekako je šlo, pa četudi sva rabila cele tri ure. Tačas so naju komarji kar dobro popikal. So pa korziški namazi zares odlični! Dva sva kupila in oba sta šla - eden za večerjo in eden za zajtrk.
Danes naju je cesta vodila mimo jeza Barrage de l'Ospedalle (D368), do U Diamante, kjer sva se odločila pustit motor in oblečt za pohod do slapa Piscia di Gallo. Pisalo je 45 minut hoje, za 2.5km. Najprej sva se čudila, kao da je to za penzioniste, ampak sva dejansko rabila 45 minut :) Najprej skozi gozd s čudovitimi razgledi vse naokrog
potem pa, ko dve kozi, čez drn in strn (po strmih skalah), do samega slapu. Zadnji del sem preplezal solo, ker Lucija ni imela primerne obutve. V vsakem primeru se je splačalo.
(Slika je iz GoPro-ja, ker je bil slap prevelik za moj fotič :) )
Potem pa po lokalnih cestah na jug, do čudovitega mesta Bonifacio. Hiter krog po obzidju, v špar po lokalne dobrote in sladoled, klepet s slovenci in hop na klife s pogledom na sončni zahod (nad Bonifaciom!).
Sva v 3km oddaljenem kampu Des Iles, kjer bova cela dva dneva. Pač, mesto si bova dodobra ogledala, pa malo pavze bo tudi že pasalo :)
Slikce bova dodala jutri, ker mi zmanjkuje baterije na laptopu.
Lahko noč.
Klukca
Naročite se na:
Objave (Atom)