Pot sva nadaljevala po cesti SS 18 in ni nama bilo žal za relativno zgodnji štart - oba sva na začetku skorajda še spala na motorju ;). Kakšni razgledi... V sekundi pozabiš na vse težke trenutke in se kar napolniš z energijo.
Prejšnja dva dneva sta bila zame namreč kar naporna, in moram priznati, da so me že obhajali dvomi, če mi bo uspelo zdržati do konca. Takšno potovanje je naporno - sama vožnja ni ravno višek udobja.Tako trpijo kolena, pa hrbet, vrat (čelada postaja vsak dan bolj težka) in tudi roke - je treba pazit, da te ob kakšni nepričakovani luknji ne katapultira s sedeža ;). Dobro, konec jamranja, pa nazaj na cesto ;)
Celotna cesta je menda dolga 500 kilometrov, no, tisti del, ki sva ga danes prevozila midva je bil naravnost čudovit. Od Cetrara pa do Policastra naju je na levi spremljalo morje, na desni hribi in bolj skalnata pokrajina, nad nama pa samo sinje modro nebo. Potem sva zavila v notranjost, proti hribom in skozi gozdove, kjer je treba prav paziti na kostanjčke, raztrosene po cesti. Glede na to, da skorajda nisva opazila drugih motoristov, domnevava, da ne gre za ravno najbolj znano cesto, pa tudi drugih vozil ni bilo ravno veliko...
Ker pa se človek ne more kar cel dan neprekinjeno voziti, sva se odločila ustavit v kakšni restavraciji oziroma piceriji - seveda nisva našla nobene odprte. Pa dobro, sva si mislila, in se vozila naprej, bo že še kakšna v naslednjem kraju. In je nisva našla. Tako sva se odločila malce odpočiti kar zraven ceste - Klemen je že ustavil in ravno sva se še nekaj menila, če je v redu plac, ko sva se znašla na tleh. No, z moje perspektive je šlo nekako takole: Tole je pa nekam čudno. Nagnjena sva. Nagibava se. Še bolj. Ne. Pa ne, no...Tresk po tleh.
Mislim, da sva že sekundo po padcu oba bila na nogah in po kratkem "-A si v redu? -Ja, ti? -Ni panike.", že pobirala Beštijo in jo spravila pokonci. (Beštija sama, s polnim tankom, ima 260 kg, potem pa so zraven še trije polno nabasani kovčki + torba - sva se kar namučila) No, rezultat: Lucija jo je odnesla popolnoma brez poškodb, le z malo umazanimi hlačami, Klemen se lahko pohvali z eno malo prasko pod kolenom, Beštija pa postaja čedalje bolj italijanska - malce poravsana in zelo umazana ;) Mislim, da smo jo vsi trije zelo dobro odnesli.
Klemnova perspektiva: Ustavila sva na vrhu nagnjenega ovinka, kjer je bilo veliko peska. Ustavila sva brez težav, samo potem ko sem želel stopit na tla, mi jih je malo zmanjkalo. Potem, ko sem končno dosegel do tal, je bil motor že preveč nagnjen da bi ga lahko zadržal pokonci in za nameček mi je še spodrsnilo na pesku. Padec neizogiben. Sem vesel da smo vsi trije praktično brez poškodb - motor je s svojim zaščitam in odličnimi kufri dobro zadržal vso težo in največ se pozna samo na plastičnem ščitniku ročk. Jaz imam eno prasko od vrha škornja, ampak še dobro da imam skoraj pancarje oz. še dobro da imava konkretno opremo. Šolski primer, kaj naj rečem :D padat sem se pa naučil že v Hechlingenu (offroad trening), tako da s tem ni bilo težav. Lucija je pa itak naravni talent za padce - to je sama rekla (sem pač štorasta sam mam pa srečo) - in v takih primerih to pride celo prav :D
No, po kratki pavzi sva nadaljeva pot po SS 18 do Salerna, kjer sva, tudi tokrat neuspešno, poskusila najti odprto restavracijo. Mesto? Smrdi. Kaos na cesti. Smrdi. Smeti povsod. Reees smrdi. Pa sva se pretolkla skozi gnečo in se spravila po superhiperzakon ovinkasti cesti proti Amalfiju. Sem si lahko malo oči spočila, čeprav bi bilo lahko za moj okus pol manj avtov. Pa nič avtobusov. No, ok, lahko bi bil eden, ampak nič več.
Vmes sva si na htro skuhala juhco iz vrečke, pa spekla kostanj za zraven ;)sem končno prišla na svoj račun...mmm, kostanj...
Tačas je Klemen pridno splaniral preostanek poti in rezerviral prenočišče v Pompejih, tako da sva se hitro spravila naprej. Pa se je vmes pokazal tako lep sončni zahod (z Vezuvom v ozadju), da je bilo treba slikat;)
V mraku sva se ravno še spravila v to (smrdljivo) mesto, samo do starega dela oziroma ruševin nama ni uspelo pridit. To je v planu za jutri. Pa samo še ena ugotovitev - očitno imajo Italijani nek sumljiv fetiš postavljat kipce Jezusa na dvorišče - nekako tako kot imajo nekateri pri nas vrtne palčke, se oni spravijo met kak meter, meter pa pol visok kip Jezusa na vrtu. Pa očitno so ga vsi nabavli v isti trgovini - kar malo srhljivo, če mene vprašaš.
To pa je to za danes - upava, da bo jutri prevoženih malo več kilometrov, pa da ne bo treba preverjat gravitacijskih zakonov ;)
Lahko noč,
Kljukca
Ni komentarjev:
Objavite komentar