Okoli Etne na sever

Zjutraj sva se presenetljivo kmalu spravila iz kampa, malo vzpodbude so dali tudi temni oblaki, ki so se zbirali nad nama. Na hitro sva se še poslovila od res prijaznih lastnikov in jo pičila proti Etni. Najprej sva mislila iti po lokalnih cestah, pa sva zaradi nekaj kapljic med potjo raje zavila kar na avtocesto. Sva pa imela res srečo z vremenom - ravno med vzponom na Etno se je pričelo jasniti. Gor sva šla po južni strani in nama je kar malo žal, ta pot je najbolj turistična in po pravici povedano kar malo dolgočasna. Ustavila sva se v Refugio Sapienza,ki je najvišja točka, ki jo lahko dosežeš z avtom (tam okoli 1900m), višje pridejo le še terenci, no pa verjetno bi se dalo pridit tudi z Beštijo. Sva se odločila, da bova takšen podvig prihranila za drugič;)


Lucija mi ni smela nog oprat :(



Presenečenje pa je bilo nadaljevanje poti - sledila sva oznakam za Etna nord in bila totalno navdušena. Super cesta, precej boljša z manj luknjam, skoraj nič prometa, odlični razgledi, polno vinogradov oz. različnih nasadov ob cesti in seveda nisva mogla iti mimo kostanja :D



Danes ga bova pekla, če najdeva alkohol za kuhalnik, ker sva že čisto pri koncu. Plan je bil doseči Bronto, ki je znan po pistacijah in jaz sem si zaželel poskusit vmešane v testenine. Optimistično naravnan (deset do treh in ob treh se restavracije zaprejo) sem vseeno vztrajal, ampak je bilo vse zaprto. Tako da gasa v najbližjo odprto trgovino - EuroSpin (ima tudi slovenske napise na produktih) in nabavit vse potrebno za skuhat. Ustavila sva se pod prelazom Passo dei Tre (med Cesaro in San Fratello), s pogledom na Etno in si skuhala neke testenine z olivami. Deležna sva bila pozornosti čisto vseh mimoidočih :) po moji strokovni oceni jih je nekaj doživelo "heksenšus" :D sem pa začel precej uživat in mahat nazaj, Lucija se je pa tačas pasla na solati :)

Severni del Sicilije je precej bolj zelen kot južni, vsaj ti hribi ki sva jih prečkala. Po prečkanju prelaza sva bila pa deležna enega najlepših naravnih pojavov: sončni zahod nad oblaki.



Veselja je bilo kajpak kmalu konec, saj sva se spustila v in pod to gmoto. Na obali se je bliskalo po celem nebu, take nore strele da adijo pamet. Saj bi se ustavil in poslikal, ampak bi verjetno potem pešačil do doma, če bi bil sploh zmožen :D hitro se je znočilo in midva še nisva našla kampa. Do 22h sva jih kar nekaj obiskala, ampak so bili že vsi zaprti. Potem se je pa ULILO in v nekaj sekundah sva bila mokra do gat. Spravila sva se pod streho ene lokalne štacune in počakala da je šlo mimo. Tačas sva malo prečekirala booking.com in našla luštno turistično kmetijo. Lastnik naju je prišel celo iskat, ker je zastopil da čakava na železniški postaji :) ampak še sreča, ker vprašanje če bi jo našla v temi in dežju - do vrha je nekaj makadama.

Ob polnoči sva se šele skobacala v posteljo (oh kako je sedlo :D), izpod vročega tuša. Zjutraj sva šele vidla, kje sva. Sploh Lucija je v raju, ker je dobila eno veliko skodelo ravno prav močne, izvrstne kave (njene besede, js bi drugače napisal :D). Monte Alto se imenuje ta zadeva (cca 200m nad morjem) in imajo bungalove z razgledom na spodnja mesta, obalo, morje in trenutno se vidijo celo severni otoki Sicilije. Zmaga.



Pa Lucija grozi, da bova s sabo vzela mucka, ker jih je spet fuL.
Če je pa tok srčkan.

Danes šibava na celino.
Lp, Klukca