Transfagarasan

Na, pa nama je le uspela, cesta Transfagarasan :) štartala sva še v megli, nekaj ovinkov pred vrhom pa sva le splavala (oblaki so bili pod in nad nama):

Cesta je uradno še zaprta, to nakazujejo tudi cestne označbe, ampak na vrhu nas je bilo vseeno kar precej. Predvsem motoristov, kdo pa drug ;)

Panorama od najbolj levega do najbolj desnega ovinka:

Pa še en HDR, za vsak slučaj (manjka mi širokokotni objektiv, za katerega je pač zmanjkalo prostora) :)

Na drugi strani tunela, ovce oponašajo Zorrota:

Na nekaterih mestih je še vedno sneg:

Po poti navzdol sva ugotovila zakaj naj bi bila še zaprta... na cesto je čez zimo naneslo ogromno materiala, ki ga sedaj čistijo. In glede na to da je cesta dolga 108km, bodo to še nekaj časa počeli. Vseeno je normalno prehodna, samo malo bolj je treba pazit. Se pa ne strinjam, da je to "ena najboljših cest na svetu". Asfalt je narezan, luknjast in drsi. Razgledi so sicer super, ampak za samo vožnjo so alpski prelazi precej precej boljši :)

Končno sva prispela do pravega jezu:

in spet ubrala nekaj bližnjic čez drn in strn:

kar naju niti pod razno ne ustavi.

Naju je pa zato začasno ustavil dež (k sreči takoj po koncu makadama) v malem kraju Berislavesti. Sva prepričana da zanalašč. Medtem ko sva pri vhodu v to cerkvico čakala da odbliska, odgrmi in se ulije, je prispel pop in bil totalno navdušen nad tem da je njegovo cerkvico obiskal še kdo drug kot domačin.

Midva sva spet fantazirala s temi mojstrovinami:

Ni težko :)

Potem ko je videl da sva tudi midva navdušena, naju je odpeljal v sosednjo stavbo, ki je bila v bistvu prvotna cerkvica. Notri je ustvarjal njegov sin, restavrator po poklicu, ki je obvladal angleščino in nama razjasnil tudi stvari za katere niti nisva vedela da niso jasne, hehehe :) pop (oče) naju je med pogovorom povabil, da med najinim naslednjim obiskom Romunije prespiva kar pri njem - menda ima namen narediti par sobic za turiste. Po pogovoru naju je peljal še na zvonik (dva zvona in dva kladiva za udarjanje po lesenih deskah ki visijo iz stropa) ter v notranjost njegove cerkve. S ponosom nama je pokazal, v zlato obdano, biblijo, skrito za oltarjem. Te freske se rišejo na novo, po starih vzorcih:

Če to ni nekaj najboljšega kar se lahko človeku zgodi na potovanju, potem pa res ne vem! Samo malo je treba zavit iz glavnih cest, in očitno pomaga če še malo pokaplja. Romuni so zelo prijazni ljudje in ni jih težko vzljubit. Pa čisto so navdušeni, ko vidijo turista v manj znanem kraju - še posebej če gre za motorista s fluoroscentno čelado, hehe.

Za čisto konec, pa lahko potrdiva da so lubenice tudi tu sladke :P