Tipične stranske ceste:
Naslednji dan, naslednja vas, isti praznik. Klemen razmišlja: več domačih naslovov == več praznikov? :D
Na cesti nikoli ni dolgčas:
Prva destinacija: Monastir Voronet.
Glede na splošno mnenje je ta najboljši primer poslikanih cerkva (v tem okolišu jih je vsaj 6) in je del Unescove dediščine. Nad cerkvico sva bila navdušena, cel dan bi lahko strmela na eno steno in si predstavljala tiste freske v gibanju. Izvirajo iz 16. stoletja in večina jih je restavriranih. En odtenek značilno (intenzivno) modre barve je poimenovan po njih, "Voronet Blue". Najbolj so, logično, ohranjene tiste v notranjosti in so vredne ogleda. Sicer uradno ni bilo dovoljeno fotografiranje, vendar sva vseeno naredila eno sliko brez uporabe bliskavice:
Medtem ko sva občudovala slikarske mojstrovine, so se na nebu začeli zbirati oblaki. Vseeno sva se odločila iti po stranski cesti, ker nerada ponavljava pot, ker je krajša in ker zna biti zelo zanimiva - na zemljevidu je označena kot sekundarna cesta oz. že skoraj makadam. Ajde, greva!
Prečenje reke z družino:
Pod prelazom se je začelo bliskati in grmeti, zato sva nase spravila še dodaten sloj cunj - dežjake. Še dobro, ker sva bila zelo kmalu žegnana. Cesta je bila sicer asfaltirana, vendar spet bolj po vulkansko (kraterji). Na enem odseku je bila cca pol metra globoka luknja skozi katero je raslo drevo, na sredini najinega pasu, kej tazga :) no, na drugi strani so se pa začeli kazati rezultati tega naliva (in dejstva da ceste tu po večini nimajo jaškov): VSE je teklo čez cesto, vključno s peskom, blatom in kamni, tako da je bilo na ovinkih zelo pestro:
Ravno tako se nagibajo da vsa svinjarija priteče po cesti v dolino, hehe :) najtežji del naliva je pa ta, da se kraterji ne vidijo dokler nisi zelo blizu ali pa že v njem. Lahko samo potrdim da ima BMW zelo dobro vzmetenje (fejst pazim na luknje, vendar se čisto vsem enostavno ne moreš izognit). Verjetno sem mu v teh nekaj dneh malce skrajšal življenjsko dobo, ampak tako pač je. Se pa čudim romunskim Daciam (vsem letnikom!) kako dobro prenašajo te ceste. Z motorjem se je lažje izognit luknjam kot z avtomobilom ali bognedaj avtodomom. Vedno, vedno se bo pa našel lokalec ki bo hitrejši, ne glede na posledice :)) ni bilo nič kaj pretresljivega in vseeno sva uživala.
Most na križišču cest 15, 15B in 17B oz. med krajema Borca in Bicaz:
Vmes sva se ustavila na koka-koli, misleč da bo že šlo enkrat mimo, ampak ni in ni nehalo. Kelnar naju je malo postrani gledal, češ: "resno, v tem vremenu gresta?!". No, nisva prilezla kaj pretirano daleč ko sva naletela na TopGear-ovcem znani jez pri kraju Bicaz. Jez je zares ogromen in padla je odločitev da kar tu nekje prenočiva, tako da si ga ogledava v lepšem vremenu. Pa še bolje bo za naprej, ker imava na sporedu še dva prelaza, en za drugim, takoj za jezom. Našla sva zelo ugodne bungalove, sicer trenutno brez elektrike (verjetno zaradi neviht) in posledično tudi brez tople vode, ampak naju to ne moti. Večerjo pa sva si tudi kar sama pripravila - makaronov že dolgo nisva jedla, hehe :)
Lucija se je znajdla in nama priskrbela nočna čuvaja (oba psa trenutno ležita pred najinim pragom):
Mimogrede: včerajšnji zapis sva opremila s slikami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar