Zaljubljena...

Romunijaaa...po nahitrco skuhani kavi in čaju sva se le odpravila dalje, proti "Veselemu pokopališču" v Sapanti, na poti pa sva imela priložnost opazovati megalomanski smisel arhitekture, ki je pri novejših hišah več kot očitno prevladoval-Lucija je že mislila, da pač ne more biti nič hujšega od kičastih trinadstropnih hišastih gravžov, nato pa sva uzrla tole:

Na sliki se ne vidi tako dobro, vendar take graščine ne vidiš pogosto, sploh ob glavni cesti, v katerikoli državi. V bistvu je bila cela vas polna takih primerov, ampak tale pa zmaga. Hesus! Se je poznalo tudi na voznem parku, ob cesti. No, pa sva preživela tudi to, saj je bil preostanek poti enostavno prečudovit:

Skednje imajo zelo zanimive, sva ugovotila da se jim lahko nastavlja višino strehe po potrebi (klik na sliko za povečanje):

Na novo asfaltirajo cesto 19. Trenutno skoraj 100km čisto svežega asfalta, tudi skozi čudovite gozdove:

Romunija je neverjetno lepa, priporočava.

Tako sva v idiličnih razgledih uživala vse do pokopališča v Sapanti, ki je znano postalo zaradi svojevrstnih nagrobnikov, ki na prav nič žalosten način slavijo življenja pokojnikov. Ampak spet prehitevam. Kakšen kilometer pred Sapanto sva naletela na obred blagoslavljanja narave oz. prošnje za njeno naklonjenost (to nama je povedala prijazna 'receptorka' na pokopališču), ki je nekaj časa potekal kar na prostem, nato pa so se peš odpravili proti cerkvi v vasi. Midva sva seveda pridno zabeležila dogajanje, pa tudi samo pokopališče:

Celo pokopališče je tako:

Vsaka risbica na čim bolj posrečen način opisuje pokojnika, skupaj z zgodbico o njegovem življenju (še nisva dešifrirala):

Romuni imajo, tako kot mi, dan mrtvih, le da ima pri njih vsaka vas svoj dan ko se spomnijo na umrle. Razlika je v tem, da imajo ta dan fešto (nama je ta ideja zelo zelo všeč).

Večina moških raje čaka v senci v neposredni bližini bifeja (je bilo res vroče!):

Medtem se je naredil prav vroč dan in sonce naju je prisililo potovat dalje, tako sva se odpravila kar naprej proti vzhodu, po cesti 18. Kaj sva že rekla za Romunijo? Da je super? Jep, super je.:) Sicer pa fotke vse povejo...

Klemen pravi da bi na "stara" leta tudi takole posedal na klopci in opazoval futuristični promet, npr. razne klukce s pisanimi čeladami:

Lubenice, povsod!

 No, navkljub čudni napovedi sva se spravila čez prelaz Prislop:

in navkljub slabi cesti (res, pa ko da bi šlo za zminirano cesto!!!) se je pot obrestovala.

Opomba: ne, te luknje ni naredila Lucija, je bila že prej ;) konec svežega asfalta, luknja pri kraterju.

  Najprej sva mislila kar kampirati nekje ob cesti, a zaradi bližajoče se nevihte sva se s pospeškom odpravila proti vzhodu, tam pa naju je dobil dež, zato sva se na hitro spravila v pristen, domač penzion Vladimir, ki bi ga verjetno izpustila, če se ne bi ustavila pod streho:

Še za Beštijo se je našel svoj prostor, med razno kramo:

Žlebovi z okraski:

Zahod pri Vladimiru (to je tudi kamp):

Pri sosedih nastaja cerkvica (manjka še nekaj poslikav na zunanji strani):

Vladimir se je izkazal za odličnega kuharja in nama je pripravil zares dobro večerjo (prvič je kuhal gobovo juho, po najini želji, in jo skuhal perfektno!). Ko sva prispela v ta penzion, sva videla da suši sveže nabrane golobaje (jurčke) - težko se je upreti tem vonjavam. To je bilo posebej razveseljivo za Lucijo, saj je dobila orenk porcijo zelenjave :D

Govori zelo dobro angleško. Do polnoči pa smo obdelali kar precej tem, med drugim tudi predsodke o Romuniji in povezavo z Romi :)

In še enkrat: Romunija je zakon!!!