Tatre, Romunija in nekaj vmes

Izgleda da sva si izbrala zelo dober plac, ker pri nama ni nič deževalo :) Obadva sva se že pred 7h zbudila, parkrat, ampak sva zanalašč še malo podaljšala, dokler ni bilo res 7, hehe :) pro tip, kako obrnit tako težak motor (polno naložen) izven cest in na zelo zgrbančenem terenu: postaviš se poševno na eno grbo in samo potiskaš naprej-nazaj, hkrati pa zavijaš krmilo levo-desno. Tega ne učijo na nobenem treningu, pa je zelo učinkovito :D hitro sva bila spet na cesti in temperature so se končno malo umirile. Mislim da sva imela kar večino Tater pod 25 stopinj. Samo v mestih sva izgorevala. No ja, nima veze. Tatre so odlične in zelo verjetno se bova še vrnila (upam da ne rečeva tega za vsak kraj ki ga obiščeva, hehe). Ogrooomno gradov in odlični razgledi! Ceste za enduro motor so super kamorkoli zaviješ, za kakšne bolj športne variante pa bi se določenih raje izognil (npr. cesta Krasnohorske Pohradie - Smolnik). Ampak tam kjer so zlikane (brez lukenj), so čisti moto užitek! En odsek Gotičke ceste je še del gorsko hitrostne dirke, se poznajo sledi gum na ovinkih :)

Cel dan se nama je uspelo izmikati dežju. Ne vem kako nama je uspelo, ampak sva vesela da je tako :) večino cest od meje z Madžarsko so bile mokre, oblaki pred nama pa črni. Izgleda da sva pametno planirala postanke :D Madžarsko sva hitro prevozila po avtocesti. Nekaj čudnih primerkov pri vstopu v Madžarsko (kr en model je pršel do mene in mi rekel naj mu dam 2eura, da nima za bencin, js pa :S) in orenk kontrola pri izstopu oz. pri vstopu v Romunijo. Vseeno, brez težav, jeee :) po Romuniji sva naredila že nekaj kilometrov in sva kar navdušena. Promet tekoč, prehitevajo precej lepše kot v Sloveniji, policaji so korektni (sva spraševala za pot medtem ko so ravno nekoga "obdelovali"). Bloki so precej redki, celo v "večjih" mestih. Največ je hišk in vsaka ima kar konkretno, ograjeno parcelo. V eni vasici so imeli zanimivo speljane odtoke, vse je štrlelo ven v en skupen kanal. Po prvotnem planu sva sicer imela namen potegnit do Satu Mare, ampak sva par kilometrov prej najdla en lušten penzion kjer sva se tudi dobro najedla. Ob jedi so se nama celo možgančki malenkost zvrteli in strinjala sva se da malce umiriva tale najin tempo (500 na dan te slej ko prej sezuje). Sicer pa slike povejo več:

Pogled iz vrha Tater:

Okrepčitev na kolesarski progi:

Prej omenjena cesta proti Smolniku:

In še razgled na drugo stran prelaza:

Woohoo!! Najino šesto prečkanje meje na tej poti:

Tihe lepote Romunije, ob sončnem zahodu in tik po dežju:

PS: dodane so slike od včeraj!