Delta

Današnje jutro sva pričakala na kavču pri neverjetno prijazni romunski družini. Po zajtrku, klepetu in obvezni izmenjavi kontaktov sva se le odpravila proti delti. Pa nisva prišla daleč. Že kmalu sva se ustavila in par besed spregovorila z malo posebnima kolesarjema iz Češke, ki sta bila ravni na poti v Kazahstan (sodelujeta v Sun trip dirki na električnih trikolesih s sončnimi celicami).

No, naprej naju je pot vodila mimo ogromnih sončničnih polj, ki so bila na najino srečo ravno v polnem razcvetu - prečudovito.

Pa tudi cesta je bila presenetljivo dobra in hitro sva napredovala proti trajektu, ki preko Donave povezuje Brailo in Tulceo. Od tam sva se odpravila proti JV vse do mesta Mahmudi, kjer sva se odločila za izlet s čolnom po delti.

Kapetan Dimitrij:

Med tro-urno vožnjo sva imela ves čas občutek kot da sva na Amazonki in še sedaj ne moreva verjeti da je kaj takega možno izkusit tudi v Evropi :)

Dimitrij naju je vozil po kanalih kamor niti večji čolni ne morejo (podrta drevesa).

Akcija!

Se je splačalo! Tudi drugače naju je pestro območje ob Donavi presenetilo, saj sva pričakovala.dokaj enolično in nezanimivo ravninsko pokrajino. Priporočava!

No, po izletu po delti in škljocanju ptičkov pa rožic sva se spravila proti Constanti. Samo najprej sva se malo zavozila. V bistvu sva šla čisto prav, samo prehitro sva.obupala in se obrnila. Tako sva že drugi večer zapored sončni zahod pričakala na motorju: Do Constante same nama sicer danes ni uspelo priti zato pa sva postavila šotor v neposredni bližini tik pred mestom (Mamaia), v luštnem kampu ob črnem morju. Jutri pa proti Bukarešti in nazaj proti severu, v gore! Morava malo pazit na kilometre, saj se Beštiji naglo približuje redni servis.

Mimogrede, slikce od včeraj so dodane.

Transalpina ali še en poseben dan

Zjutraj nama je ob zajtrku uspelo najti webcam s Transalpine in ko sva ugotovila da tam sije sonce sva navdušeno pospravila vase kar je bilo na mizi (dobro, pa polovico) in se spakirala. Ko sva se poslovila od naše prijazne gostiteljice je pričelo rositi tako da naju je skoraj malo skrbelo, a ko sva prispela do Transalpine sva ugotovila da se na drugi strani kaže sonce. Morava priznat, da nama je Transalpina dosti bolj všeč kot pa Transfagarasan, sploh Klemnu - boljši ovinki, lepši razgledi. No, s Transalpine sva nato zavila proti mestu Brezoi nato pa proti delti Donave. Po 450 prevoženih kilometrih naju je presenetil sončni zahod in tako sva se znašla v neznanem kraju brez prenočišča. In zopet se je zgodilo nekaj neverjetnega. Družina, katero sva vprašala, če je kje v bližini kakšen penzion ali kamp, naju je vzela k sebi za nocoj. Kar tako, popolne neznance so vzeli v hišo... Dobila sva še večerni prigrizek in odlično družbo. Uau! Romuni so res super, kaj naj drugega rečeva. Tako, zdaj pa greva spat.

Začetek Transalpine:

Ponekod svež asfalt:

A na ovinkih je vseeno treba biti previden:

Razgled iz prelaza:

Malo pred krajem Brezoi:

Zadnji čas za iskanje prenočišča, zato zavijeva iz glavne ceste:

in spoznava simpatično in zelo zelo prijazno družino Iliescu:

Dear Iliescu family, we are very very greatful to have met you and be your guests. We hope that we will see each other again in the near future. We wish you all the best! Thank you!

Čisto na off

Danes sva imela pavzo - še dobro, saj je praktično cel dan deževalo in sva motor začasno zamenjala za vlak oz. taxi. Tako sva se zjutraj (okoli 12 ;) takoj po obilnem zajtrku odpravila v Sibiu oz. Hermannstadt, staro saksonsko mesto v Transilvaniji, kjer sva se šla turista. Na žalost pa sva s seboj vzela le GoPro kamerco - posledično so bile slike občutno preslabe za objavo, le nekaj jih je (pogojno) uspelo. Takole izgleda eden od glavnih trgov:

Zaradi dežja sva se odločila za obisk umetnostnega muzeja Brukenthal (Lucija prišla na svoj račun ;) v katerem si je mogoče ogledati dela številnih evropskih in tudi romunskih slikarjev. Je prav zanimivo primerjati različne stile in šole slikanja, sploh so zanimiva dela romunskih umetnikov. No, po skoraj treh urah v muzeju sva se spravila naprej raziskovati mesto, ki je Lucijo čisto očaralo. Navkljub dokaj slabo ohranjenim stavbam (večini bi še kako prav prišla menjava strehe in fasade) se takoj vidi, da gre za mesto z bogato zgodovino v katerem so se srečevale številne kulture - v mestu še danes živijo tako Romuni, Madžari in Nemci, kar se pozna tudi pri cerkvah - najdeš tako katoliške, protestantske in seveda pravoslavne - pravoslavna katedrala od zunaj zgleda takole:

Sva šla tudi v notranjost, kjer so bili še posebej impresivni vitraži, pa se zaradi čudne osvetlitve ni dalo narediti normalne fotke. Aja, pa vmes sva se seveda izgubila in sva malo na slepo lutala naokrog potem pa nama je le uspelo najti pot do centra.

Luciji so bile te male ulice tako všeč da hoče še kak dan ostati v mestu in se iti turista ampak bo morala pač potrpet s tem kar nama je uspelo vidit danes.

Zaradi dežja sva se spravila v taxi in izkusila pravi romunski način vožnje -  sva imela kar malo adrenalinsko izkušnjo, hehe. Naju je vseeno varno pripeljal do najinega začasnega domeka v penzionu Rustic v kraju Talmaciu, ki ga res priporočava. Super prijazni lastniki - govorijo angleško!, neverjetno dobra domača hrana, parking za ograjo, luštno urejene sobice... Sicer pa so se nama plani malo spremenili. Že jutri sva nameravala iti na Transalpino ampak z vremenom zaenkrat bolj slabo kaže tako da greva verjetno proti delti Donave - da še mal sončka dobiva ;)

Transfagarasan

Na, pa nama je le uspela, cesta Transfagarasan :) štartala sva še v megli, nekaj ovinkov pred vrhom pa sva le splavala (oblaki so bili pod in nad nama):

Cesta je uradno še zaprta, to nakazujejo tudi cestne označbe, ampak na vrhu nas je bilo vseeno kar precej. Predvsem motoristov, kdo pa drug ;)

Panorama od najbolj levega do najbolj desnega ovinka:

Pa še en HDR, za vsak slučaj (manjka mi širokokotni objektiv, za katerega je pač zmanjkalo prostora) :)

Na drugi strani tunela, ovce oponašajo Zorrota:

Na nekaterih mestih je še vedno sneg:

Po poti navzdol sva ugotovila zakaj naj bi bila še zaprta... na cesto je čez zimo naneslo ogromno materiala, ki ga sedaj čistijo. In glede na to da je cesta dolga 108km, bodo to še nekaj časa počeli. Vseeno je normalno prehodna, samo malo bolj je treba pazit. Se pa ne strinjam, da je to "ena najboljših cest na svetu". Asfalt je narezan, luknjast in drsi. Razgledi so sicer super, ampak za samo vožnjo so alpski prelazi precej precej boljši :)

Končno sva prispela do pravega jezu:

in spet ubrala nekaj bližnjic čez drn in strn:

kar naju niti pod razno ne ustavi.

Naju je pa zato začasno ustavil dež (k sreči takoj po koncu makadama) v malem kraju Berislavesti. Sva prepričana da zanalašč. Medtem ko sva pri vhodu v to cerkvico čakala da odbliska, odgrmi in se ulije, je prispel pop in bil totalno navdušen nad tem da je njegovo cerkvico obiskal še kdo drug kot domačin.

Midva sva spet fantazirala s temi mojstrovinami:

Ni težko :)

Potem ko je videl da sva tudi midva navdušena, naju je odpeljal v sosednjo stavbo, ki je bila v bistvu prvotna cerkvica. Notri je ustvarjal njegov sin, restavrator po poklicu, ki je obvladal angleščino in nama razjasnil tudi stvari za katere niti nisva vedela da niso jasne, hehehe :) pop (oče) naju je med pogovorom povabil, da med najinim naslednjim obiskom Romunije prespiva kar pri njem - menda ima namen narediti par sobic za turiste. Po pogovoru naju je peljal še na zvonik (dva zvona in dva kladiva za udarjanje po lesenih deskah ki visijo iz stropa) ter v notranjost njegove cerkve. S ponosom nama je pokazal, v zlato obdano, biblijo, skrito za oltarjem. Te freske se rišejo na novo, po starih vzorcih:

Če to ni nekaj najboljšega kar se lahko človeku zgodi na potovanju, potem pa res ne vem! Samo malo je treba zavit iz glavnih cest, in očitno pomaga če še malo pokaplja. Romuni so zelo prijazni ljudje in ni jih težko vzljubit. Pa čisto so navdušeni, ko vidijo turista v manj znanem kraju - še posebej če gre za motorista s fluoroscentno čelado, hehe.

Za čisto konec, pa lahko potrdiva da so lubenice tudi tu sladke :P

Adventure + Romunija = Zmaga

Zgodnje vstajanje se je obrestovalo, saj sva imela cel dopoldan sonce. Tale jez (Bicaz) je bil takoj za ovinkom:

Žal sem ga včeraj narobe označil kot TopGearovskega :( vseeno je bil za pogledat. Na strani kjer se zadržuje voda bi lahko, če bi se komu dalo, analiziral prehrambene navade okoliških vasi (polno smeti) :)

Ni trajalo dolgo ko sva naletela na kanjon (cesta 12C) in se nama pošteno nasmejalo:

Nekaj kilometrov zavite ceste in prispela sva na naslednjo zanimivost: Lacu Rosu oz. Rdeče jezero

To ime je dobil zaradi rdečkastih naplavin, čeprav je nama izgledalo bolj blatno rjaste barve :) iz jezera ven štrlijo ostanki debel in izgleda kot poplavljen del gozda.

Nadaljevala sva naravnost po cesti 13B in spet: "UAU kako je lepa ta Romunija!"

Zamislila sva si smer proti Sibiu, oz. proti začetku slavne ceste Transfagarasan, in ubrala kar najkrajšo pot po še komaj vrisanih cestah. Dobila sva kajpak makadam, ampak sva bila oba navdušena. Nikjer nikogar (razen živali), čisti mir, cesta je bila v bistvu dobra - definitivno boljša od luknjastega asfalta, milina! Vasice in ljudje na teh komaj vrisanih poteh delujejo precej bolj pristno, veselo. Vsi pozdravljajo in se smejijo, poštar pa nama je z veseljem pokazal smer. Nekje na polovici poti naju je začelo skrbeti kaj se bo izcimilo iz teh oblakov (tistih na desni strani):

Sva mislila da se bova lahko izognila, ratalo pa je tole:

V bistvu nič hudega... Klemen je mislil da je v igrici, Lucijo pa še sedaj daje "musklfibr" ker se je tako močno držala ročk, hehehe :D na enem pomembnem križišču sva seveda zavila levo namesto desno in ujela naju je konkretna nevihta, ups. No, po drugi strani pa vsaj Beštija ni bila več tako umazana:

Vseeno ji bo treba zelo kmalu privoščit vap ker se je pesek zaril v vse mogoče dele.

Vtisov polna in že kar precej utrujena sva se namestila v lušten bungalov (mala sobica z dvema posteljama in streho nad glavo, to je to kar midva potrebujeva), tik preden se začnejo ovinki na cesti Transfagarasan.

Jutri močno upava na lepo vreme, vsaj dopoldan. Prenočišče sva tudi ravnokar rezervirala (v kraju Talmacel, tik pod Sibiu), ker rabiva malo več pavze (dve noči) in tudi ni več cunje ki ne bi smrdela :D


Mimogrede, če bo imel jutri kdo čas (in živce) spremljat kamero, naju lahko ujame v živo na tem naslovu:
http://jurnalul.ro/webcam/balea-lac-transfagarasan-170.html
Ampak samo če bo vreme! Računava da bova okrog 8h-9h šla tam mimo, po slovenskem času ;)

Ta poseben oz. deževen dan

Zbudila sva se precej pozno. Lepa lokacija, udobna postelja, ptički, petelini, itd :) zajtrk pod "gazeebo", s toplim sončkom v hrbet in prijaznim lastnikom pa je najino bivanje še malo podaljšalo. Mislim, oz. se že dogaja, da se nama kolca po vsem tem :) kar naenkrat so se začeli zbirati kopasti oblaki in sva se posledično tudi midva začela malo hitreje obračat.

Tipične stranske ceste:

Naslednji dan, naslednja vas, isti praznik. Klemen razmišlja: več domačih naslovov == več praznikov? :D

Na cesti nikoli ni dolgčas:

Prva destinacija: Monastir Voronet.

Glede na splošno mnenje je ta najboljši primer poslikanih cerkva (v tem okolišu jih je vsaj 6) in je del Unescove dediščine. Nad cerkvico sva bila navdušena, cel dan bi lahko strmela na eno steno in si predstavljala tiste freske v gibanju. Izvirajo iz 16. stoletja in večina jih je restavriranih. En odtenek značilno (intenzivno) modre barve je poimenovan po njih, "Voronet Blue". Najbolj so, logično, ohranjene tiste v notranjosti in so vredne ogleda. Sicer uradno ni bilo dovoljeno fotografiranje, vendar sva vseeno naredila eno sliko brez uporabe bliskavice:

Medtem ko sva občudovala slikarske mojstrovine, so se na nebu začeli zbirati oblaki. Vseeno sva se odločila iti po stranski cesti, ker nerada ponavljava pot, ker je krajša in ker zna biti zelo zanimiva - na zemljevidu je označena kot sekundarna cesta oz. že skoraj makadam. Ajde, greva!

Prečenje reke z družino:

Kolikor sva opazovala te "domače" mostove, niso ravno biser in pogosto manjka kakšna deska.

Pod prelazom se je začelo bliskati in grmeti, zato sva nase spravila še dodaten sloj cunj - dežjake. Še dobro, ker sva bila zelo kmalu žegnana. Cesta je bila sicer asfaltirana, vendar spet bolj po vulkansko (kraterji). Na enem odseku je bila cca pol metra globoka luknja skozi katero je raslo drevo, na sredini najinega pasu, kej tazga :) no, na drugi strani so se pa začeli kazati rezultati tega naliva (in dejstva da ceste tu po večini nimajo jaškov): VSE je teklo čez cesto, vključno s peskom, blatom in kamni, tako da je bilo na ovinkih zelo pestro:

Ravno tako se nagibajo da vsa svinjarija priteče po cesti v dolino, hehe :) najtežji del naliva je pa ta, da se kraterji ne vidijo dokler nisi zelo blizu ali pa že v njem. Lahko samo potrdim da ima BMW zelo dobro vzmetenje (fejst pazim na luknje, vendar se čisto vsem enostavno ne moreš izognit). Verjetno sem mu v teh nekaj dneh malce skrajšal življenjsko dobo, ampak tako pač je. Se pa čudim romunskim Daciam (vsem letnikom!) kako dobro prenašajo te ceste. Z motorjem se je lažje izognit luknjam kot z avtomobilom ali bognedaj avtodomom. Vedno, vedno se bo pa našel lokalec ki bo hitrejši, ne glede na posledice :)) ni bilo nič kaj pretresljivega in vseeno sva uživala.

Most na križišču cest 15, 15B in 17B oz. med krajema Borca in Bicaz:

Vmes sva se ustavila na koka-koli, misleč da bo že šlo enkrat mimo, ampak ni in ni nehalo. Kelnar naju je malo postrani gledal, češ: "resno, v tem vremenu gresta?!". No, nisva prilezla kaj pretirano daleč ko sva naletela na TopGear-ovcem znani jez pri kraju Bicaz. Jez je zares ogromen in padla je odločitev da kar tu nekje prenočiva, tako da si ga ogledava v lepšem vremenu. Pa še bolje bo za naprej, ker imava na sporedu še dva prelaza, en za drugim, takoj za jezom. Našla sva zelo ugodne bungalove, sicer trenutno brez elektrike (verjetno zaradi neviht) in posledično tudi brez tople vode, ampak naju to ne moti. Večerjo pa sva si tudi kar sama pripravila - makaronov že dolgo nisva jedla, hehe :)

Lucija se je znajdla in nama priskrbela nočna čuvaja (oba psa trenutno ležita pred najinim pragom):

Mimogrede: včerajšnji zapis sva opremila s slikami.