Še prehitro so nama prišli prav saj sva se že kmalu po prihodu na avtocesto znašla v takšnem neurju, da niti Klemen ni nikoli prej doživel kaj takega, niti brez motorja. Pa v bistvu sva imela kar srečo - ko sva še par ur nazaj gledala novice, sva videla da je celo obalo praktično zalilo. Ufff.... No, nekje na pol poti proti Bukarešti sva se ustavila na bencinski in se tam spoznala s prijaznim romunskim motoristom, ki je takoj začel dajati predloge katere ceste morava še sprobati. Medtem se je še parkrat prav svinjsko uscalo, tako da so avti kar drli na bencinsko in je vse skupaj delovalo precej kaotično.
Klemen in romunski motorist sta že privlekla ven vsak svojo mapo in začela planirati pot. Sicer je pa imel ta najin novi prijatelj zanimivo porisano čelado - tisti logo od Dakarja je nama obema takoj stopil v oči. Kasneje sva izvedela, da je motorist pravzaprav Gabi Nicolae, rally voznik, organizator dirk (pretežno offroad) in šefe delavnice, ki se ukvarja s pripravo oz. izdelavo vozil za offroad dirke (http://www.taifunoffroad.ro/). No, nama je v nekaj minutah splaniral celoten preostanek dni v Romuniji - so se takoj pokazale izkušnje :) on pa je bil tudi zelo navdušen nad najinim potovanjem in hitro smo našli skupni jezik. Dež se ni in ni želel umirit, zato smo sklenili da vseeno krenemo na pot. Huje kot je bilo do sem, ne more biti. Ustavili smo se v njegovi delavnici in Klemen je bil nad vsebino delavnice navdušen kot otrok :)
Tukaj smo šele zares ugotovili kakšna je bila naša današnja pot. Klemenu je zares močan bočni veter odpenjal ježke na dežnem kombinezonu in skozi zadrge mu je zmočilo celo jakno, GoreTex je popustil po manj kot pol ure (luže v 100% vodoodpornih rokavicah), mokra desna ušesa (kljub zaprtim čeladam)... v bistvu sva imela čisto vse mokro, razen nog (hvala Sidi-ju ker izdeluje odlične škornje!). Še k sreči, saj naju ravno zato ni pretirano zeblo in sva lahko prebrodila dobrih 200km stalnih nalivov in močnih vetrov. Tega si nihče ne more predstavljati. GoPro kamero sva žal imela spravljeno v torbi, tako da nimava kaj pokazat - Klemen je mislil da na avtocesti ne bo kaj snemati :)
Želodci so počasi zahtevali tudi nekaj pozornosti tako da smo šli v bližnjo italijansko restavracijo na domače testenine in domače klobase - delišs! Tu se nam je pridružila še Gabijeva družica in prav uživali smo! Žal naju je priganjal čas, saj nama je Gabi rezerviral prenočišče na cesti Transfagarasan - to pa je pomenilo še dodatne 150km vožnje, po dežju. Seveda nama je spet uspelo zgrešit izvoz, tako da sva naredila nekaj kilometrov bonusa (po zares usranih, mokrih, tovornjakov polnih cestah) in je imel Klemen priliko sprobat glisiranje Beštije (voda do mašine). V bistvu sva zelo ponosna na Beštijo in ne verjameva da je bil BMW zmožen predvidevati kaj vse bo dala čez, hehe :)
Namestila sva se v hotelu ob jezeru Vidraru in v naslednjih nekaj dneh naju čaka nekaj offroada in cest po priporočilu Gabi-ja. Pravi da sva za konec pustila najlepši del Romunije. Dal nama je nekaj knjig, t.i. "roadbook", kjer so vrisani vsi zavoji (nekaj cest ni na zemljevidih). Oba sva jih včeraj pridno študirala kar do 2h zjutraj :) mislila sva se povzpet na Poenari (baje tapravi Drakulov grad), vendar naju misel na stopnice (1426, v eno smer!) malce odganja. Pa ko sva zvečer prispela v hotel, so naju prijazno prosili naj vzameva vso hrano z motorja saj se v bližini potika medvedka z mladiči. Akhm... No, zdaj pa greva malo offroadat, Lucija komaj čaka, se ji že celo jutro samo smeji :D
Ni komentarjev:
Objavite komentar