Vau! Čez nekaj časa sta se nama pridružila še Gabi in Teodora, nato pa smo se počasi le odpravili in že kmalu zavili z asfalta. Gabi se je res potrudil in nama prikazal pravo, skrito Romunijo, ki je verjetno večini turistov nedostopna.
Vozili smo se skozi vasi, gozdove in slikovite pašnike, mimo krav in konjev, ki se prosto (brez ograj!) pasejo v naravi.
Nama je bilo takoj jasno, zakaj je hrana tu tako odlična. Ceste, po katerih smo se peljali, so bile različne - nekaj asfalta, pa makadam, tudi blato - šli smo pač po gozdnih cestah, ki so vodile skozi odmaknjene vasi v katerih je star način življenja še vedno živ. Blato pa je malo presenetilo Klukca - enkrat sva zgleda šla malo prehitro skozi lužo, in prišlo je do zdrsa sprednjega kolesa.
Jep, pristala sva na tleh.
K sreči ni bilo nič hujšega, tako da sva hitro pobrala motor in nadaljevala pot, že par sto metrov naprej sva se ustavila v vasici in Gabi je od lastnika hiše izvedel, da je bila streha starega hleva narejena že davnega leta 1942, in nazadnje popravljena v sedemdesetih.
Neverjetno! Te hiške namreč niso krite s slamo, temveč z okoliško travo in vejami dreves, strehe pa zdržijo neverjetno dolgo. No, pot smo nadaljevali po res prečudoviti pokrajini, kakršne v Sloveniji nismo (več) vajeni - upava, da se bo vsaj v Romuniji ohranilo kaj od starega načina življenja. Sicer pa, naj kar slike govorijo...
Ceste so bile precej zahtevne - tako za Klemna kot za Lucijo, tako da je bilo treba kar precej delat. Res, verjetno sta sposobna zgolj ta dva motorja (BMW GS 1200 Adventure in KTM 990 Adventure) lazit po takšnih cestah, in to s prtljago in sopotnicami! Vozili smo se po cestah, ki jih uporabljajo zgolj domačini, in v celem dnevu naredili 150 kilometrov - ampak kakšnih!
Res, te ceste so pravzaprav off road steze, in kdorkoli se spravi nanje mora vedeti, kaj počne - še posebej, če se vozi z navadnimi gumami, tako kot midva ;) Počasi smo sklenili, da je za ta dan dovolj prevoženih kilometrov in pričeli iskati prenočišče. Tako smo se znašli v raju, na 1100 metrih...
Zmenili smo se tudi za večerjo, jo pomljaskali in si nato ob pivu privoščili še malo tsuike - domačega šnopca, hehe :)
se je prav prileglo čvekati ob ognju in opazovati zvezde. Penzionček vodita Romuna, k njima pa vsako leto za en mesec že več let prihaja angleški par, ki je bil tudi tokrat na počitnicah - super ljudje, smo se takoj poklopili. Pravzaprav se nama zdi, da sva v Romuniji imela priložnost spoznati same neverjetne ljudi, za katere si resnično želiš ostati v kontaktu. Pa še malo reklame za penzionček Podina: hrana odlična, sobe čiste in urejene, možno je tudi iti na izlete s konji oz. osli po planinah, lastnik govori angleško in je celo bil v Sloveniji, in sicer v Velenju (kot učitelj so nekaj sodelovali s Šolskim centrom Velenje). Še njihova spletna stran: www.podina.go.ro (Klukca priporočava! ;)
Zjutraj smo se zbudili sredi narave in se najprej začvekali med čakanjem na zajtrk. Zajtrk... Oh, kakšen zajtrk! Odlična jajčka, sveža zelenjava direkt iz rastlinjaka, mleko in sir od sosednjih krav, pa da sploh ne omenjam izvrstnih domačih marmelad, pa tudi salame so bile ta prave domače. Po zajtrku smo se spet začvekali ;) in se le s težkim srcem spravili naprej, še prej pa je bilo potrebno po vodo za na pot. Tako se je Lucija odpravila k izviru in napolnila plastenko ter Camelbak s svežo izvirsko vodo. In smo šli, seveda po makadamu, kaj pa drugega.
Skozi planinske vasi in smrekove gozdove, po poteh, ki so zahtevale maksimalno pozornost s strani voznikov in sopotnic ter preizkušale zmogljivost motorjev.
Čez globoke luže in spolzko blato, pa preko kamnov in korenin, pravi offroad. Je bilo treba res pazit, nekje na težjem odseku se je Gabi malce zagozdil in je bilo treba pomagati, a s skupnimi močmi smo šli naprej.
Čisti dokaz, da offroadat nikoli ne smeš iti sam. Zaradi temnih oblakov ki so se zbirali smo samo upali, da nas ne dobi dež - želje so se nam uresničile in pot smo nadaljevali brez problemov. Tako smo prišli do ledene jame Scarisoara- zakkkon!
V jami je dejansko led, pa mrzlo za popipnit ;) po ohladitvi smo odrinili dalje, tokrat po asfaltu - zaradi utrudljive vožnje in grozečih oblakov smo se odločili za asfalt, da ne bi preveč izzivali sreče. Želodčki so zahtevali polnjenje in ustavili smo se v domači gostilnici ob reki in si privoščili domačo juhco, potem pa še zanimivo jed, 'palačinke' s skuto in medom. Njami! Po pavzi smo odrinili dalje in začeli iskati penzion, pa nam kar ni in ni šlo.
Na koncu smo se le ustavili blizu kraja Deva, kjer smo bili končno zadovoljni s ponudbo, si privoščili še mojito in se po prijetnem pogovoru spravili spat. Jutri naju čaka 700 kilometrov po dolgočasni cesti, nato pa počitek po Medžimurju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar