Skoraj!

Vsake dobre stvari je enkrat konec, tudi najinega dopusta v Romuniji. Šele ko sva včeraj pisala blog sva ugotovila, da naju čaka kar 700 kilometrov do Medžimurja, in ne 500 kot sva imela v mislih. Ups... Nič zato, vseeno sva se imela zjutraj čas posloviti od Gabija in Teodore, za kratek čas smo poskusno celo zamenjali motorje in prišli do ugotovitve, da sta oba motorja odlične mašine, da pa menjali vseeno ne bi, hehe :) Še prekmalu pa smo se morali raziti, vendar upava, da se še vidimo, v Romuniji definitivno, po možnosti pa še v Sloveniji in pa drugje po Balkanu. Tako sva se midva obrnila proti mestu Arad in se do meje z Madžarsko (Nadlac) vozila po zelo urejeni cesti, ki vodi skozi prijetno romunsko pokrajino.

Ugotovila sva, da bova potrebovala nekaj časa, da se odvadiva romunske vožnje - kar hitro se navadiš hitre vožnje. Spotoma sva srečala še tri Slovake, ki so se ravno vračali iz EnduRomaniacs - so zgledali kar zdelani, midva pa tudi, hehe. Na Madžarskem sva po hitrem postopku zavila na avtocesto in jo pičila proti Lendavi. Na poti sva še ugotovila, da sva priča masovni migraciji Madžarov - očitno so vsi šli na morje, tako da je bila kar gneča na cesti.

Kljub temu je šlo zadosti hitro in navkljub umirjeni vožnji sva že ob sončnem zahodu srečno prispela v Medžimurje, h Klemnovemu dediju, ki nama je pripravil izvrstno juho iz domače zelenjave, mmmmm. Pa palačinke za sladico, njami. Jutri naju čaka še postanek v Mariboru, na sladoledu, nato pa povratek v Ljubljano.

V raju

Kakšno jutro! Le malo po tem, ko sva se spravila iz postelje, naju je čakalo težko opravilo - zajtrk. Trudila sva se na vso moč, ampak zaradi velikih porcij sva omagala in se raje prestavila ob ribnik, da bi se naužila še razgleda.

Vau! Čez nekaj časa sta se nama pridružila še Gabi in Teodora, nato pa smo se počasi le odpravili in že kmalu zavili z asfalta. Gabi se je res potrudil in nama prikazal pravo, skrito Romunijo, ki je verjetno večini turistov nedostopna.

Vozili smo se skozi vasi, gozdove in slikovite pašnike, mimo krav in konjev, ki se prosto (brez ograj!) pasejo v naravi.

Nama je bilo takoj jasno, zakaj je hrana tu tako odlična. Ceste, po katerih smo se peljali, so bile različne - nekaj asfalta, pa makadam, tudi blato - šli smo pač po gozdnih cestah, ki so vodile skozi odmaknjene vasi v katerih je star način življenja še vedno živ. Blato pa je malo presenetilo Klukca - enkrat sva zgleda šla malo prehitro skozi lužo, in prišlo je do zdrsa sprednjega kolesa.

 
Jep, pristala sva na tleh.

K sreči ni bilo nič hujšega, tako da sva hitro pobrala motor in nadaljevala pot, že par sto metrov naprej sva se ustavila v vasici in Gabi je od lastnika hiše izvedel, da je bila streha starega hleva narejena že davnega leta 1942, in nazadnje popravljena v sedemdesetih.

Neverjetno! Te hiške namreč niso krite s slamo, temveč z okoliško travo in vejami dreves, strehe pa zdržijo neverjetno dolgo. No, pot smo nadaljevali po res prečudoviti pokrajini, kakršne v Sloveniji nismo (več) vajeni - upava, da se bo vsaj v Romuniji ohranilo kaj od starega načina življenja. Sicer pa, naj kar slike govorijo...

Ceste so bile precej zahtevne - tako za Klemna kot za Lucijo, tako da je bilo treba kar precej delat. Res, verjetno sta sposobna zgolj ta dva motorja (BMW GS 1200 Adventure in KTM 990 Adventure) lazit po takšnih cestah, in to s prtljago in sopotnicami! Vozili smo se po cestah, ki jih uporabljajo zgolj domačini, in v celem dnevu naredili 150 kilometrov - ampak kakšnih!

Res, te ceste so pravzaprav off road steze, in kdorkoli se spravi nanje mora vedeti, kaj počne - še posebej, če se vozi z navadnimi gumami, tako kot midva ;) Počasi smo sklenili, da je za ta dan dovolj prevoženih kilometrov in pričeli iskati prenočišče. Tako smo se znašli v raju, na 1100 metrih...

Zmenili smo se tudi za večerjo, jo pomljaskali in si nato ob pivu privoščili še malo tsuike - domačega šnopca, hehe :)

se je prav prileglo čvekati ob ognju in opazovati zvezde. Penzionček vodita Romuna, k njima pa vsako leto za en mesec že več let prihaja angleški par, ki je bil tudi tokrat na počitnicah - super ljudje, smo se takoj poklopili. Pravzaprav se nama zdi, da sva v Romuniji imela priložnost spoznati same neverjetne ljudi, za katere si resnično želiš ostati v kontaktu. Pa še malo reklame za penzionček Podina: hrana odlična, sobe čiste in urejene, možno je tudi iti na izlete s konji oz. osli po planinah, lastnik govori angleško in je celo bil v Sloveniji, in sicer v Velenju (kot učitelj so nekaj sodelovali s Šolskim centrom Velenje). Še njihova spletna stran: www.podina.go.ro (Klukca priporočava! ;)

Zjutraj smo se zbudili sredi narave in se najprej začvekali med čakanjem na zajtrk. Zajtrk... Oh, kakšen zajtrk! Odlična jajčka, sveža zelenjava direkt iz rastlinjaka, mleko in sir od sosednjih krav, pa da sploh ne omenjam izvrstnih domačih marmelad, pa tudi salame so bile ta prave domače. Po zajtrku smo se spet začvekali ;) in se le s težkim srcem spravili naprej, še prej pa je bilo potrebno po vodo za na pot. Tako se je Lucija odpravila k izviru in napolnila plastenko ter Camelbak s svežo izvirsko vodo. In smo šli, seveda po makadamu, kaj pa drugega.

Skozi planinske vasi in smrekove gozdove, po poteh, ki so zahtevale maksimalno pozornost s strani voznikov in sopotnic ter preizkušale zmogljivost motorjev.

Čez globoke luže in spolzko blato, pa preko kamnov in korenin, pravi offroad. Je bilo treba res pazit, nekje na težjem odseku se je Gabi malce zagozdil in je bilo treba pomagati, a s skupnimi močmi smo šli naprej.

Čisti dokaz, da offroadat nikoli ne smeš iti sam. Zaradi temnih oblakov ki so se zbirali smo samo upali, da nas ne dobi dež - želje so se nam uresničile in pot smo nadaljevali brez problemov. Tako smo prišli do ledene jame Scarisoara- zakkkon!

V jami je dejansko led, pa mrzlo za popipnit ;) po ohladitvi smo odrinili dalje, tokrat po asfaltu - zaradi utrudljive vožnje in grozečih oblakov smo se odločili za asfalt, da ne bi preveč izzivali sreče. Želodčki so zahtevali polnjenje in ustavili smo se v domači gostilnici ob reki in si privoščili domačo juhco, potem pa še zanimivo jed, 'palačinke' s skuto in medom. Njami! Po pavzi smo odrinili dalje in začeli iskati penzion, pa nam kar ni in ni šlo.

Na koncu smo se le ustavili blizu kraja Deva, kjer smo bili končno zadovoljni s ponudbo, si privoščili še mojito in se po prijetnem pogovoru spravili spat. Jutri naju čaka 700 kilometrov po dolgočasni cesti, nato pa počitek po Medžimurju.

Skriti kotički

Zjutraj sva lahko malo podaljšala spanje in nama je prav dobro delo. Potem pa je Klemen prejel sms, da naj bo ob enih pri vulkanizerju v Brezoi. Počasi sva se spravila k sebi, pozajtrkovala ostanke čipsa od prejšnjega večera in že je bil čas, da se Klemen odpravi. Guma je čez noč čisto spustila, tako da še sreča da sva imela s seboj mini kompresor s katerim se je dalo brez problemov napolniti gumo. Klemen se je tako odpravil v Brezoi in upal, da bo guma zdržala. Lucija pa se je spravila k pakiranju, tako da bi bilo mogoče čimprej iti naprej. Pa je Klemen nato dobil sms od Gabija da bo zamudil za kakšno uro, tako da je imel še čas vsaj malo oprati ubogo Beštijo in pogledati v kakšnem stanju je - in je ugotovil, da je nekam malo olja. Gabi je le prišel, na hitro (v cca 10 min) zamenjal gumo

in pičil dalje - zmenili smo se da se dobimo malo naprej od Sibiuja, ko se Klemen vrne po prtljago (in Lucijo), Gabi pa naju je čakal s svojo drago, tako da sva morala kar pohiteti. Po poti nama je uspelo najti ta pravo olje (jesss!), in čeprav je Lucija celo pot preklinjala promet (tovornjake), sva v nekem normalnem času prispela na dogovorjeno mesto. Od tam smo se odpravili v smeri proti Cluj Napoca, pri tem pa sva ugotovila, da je Gabi res pravi dirkač in da ga ne moreva dohajati. No, ko smo se spravili dol z glavne ceste, je še vedno peljal hitro, a se ga je dalo dohajati. In, spet, takoj ko smo se zapeljali z glavne poti, so se pričeli čudoviti razgledi - smo se parkrat ustavili za fotosešn;)

Ugotavljama, da se nama je čedalje večji užitek potikanje po makadamskih stranskih cestah, tako da bova to v Sloveniji resnično pogrešala. Pa v Romunijo greva še, obvezno!

Je Gabi povedal, da je po delu poti pravzaprav tudi sam prvič vozil, tako da smo bili vsi čisto navdušeni.

Po krajši vožnji smo prispeli do prenočišča in večerje v kraju Coltesti, kjer pa smo morali najprej uživati v razgledu.

Noro! Tudi večerja v madžarski restavraciji je bila odlična, a smo kar kmalu zaključili, saj nas jutri čaka še več offroada (jessss!), se že veseliva :) mimogrede, imava to čast, da bo Gabi (z družico) najin vodič do konca najinega bivanja v tej prelepi Romuniji, woohooo!

Pa je šla

Guma namreč. Ampak to je bilo šele na koncu, k sreči. Še prej sva se imela priložnost poditi po makadamskih cestah po tako lepi pokrajini, da dol padeš! Zjutraj sva se raje dobro spočila in malo kasneje štartala. Plan je bil priti od jezera Vidraru do kraja Salatrucu po manj znani gozdni poti, po kateri drugače poteka tudi rally dirka, katere roadbook sva imela pred sabo.

 In praktično takoj ko sva zavila na stransko cesto se je začelo - Klemen je moral kar pazit saj je bila cesta zaradi dežja v preteklih dneh precej razrita, Lucija pa se je morala fejst držati, da je ostala na motorju. Oba pa sva bila čisto navdušena nad pokrajino, skozi katero sva švigala.

 Tako se nama je uspelo prebiti preko cca 15 km makadama, ki ga je na nekaterih mestih voda precej zdelala - so nama skoraj oči ven stople ko sva se peljala mimo luknje, ki je bila več kot meter globoka in prav toliko široka! So pa bili razgledi res neverjetni

slike so dejansko bolj bled odsev te lepote. Tako sva dala čez cca 15 km makadama skozi gozd in pašnike, potem pa...

Hja, zgleda da je malo ceste sfalilo - jo je hudournik snedel. Klemen je sicer poskusil najti kakšno alternativno pot pa sva ugotovila, da je druga stran polna mokrega mulja in naplavin, tako da ne bi šlo.

 Tako je edina opcija ostala vrnitev po isti cesti, saj nisva hotela riskirat. Vrnila sva se k jezu,

mimo pravega Drakulovega gradu Poienari:

in nato do mesta Curtea de Arges, od tam pa po cesti 7D proti Salatrucu in skozi Perisani proti Cainenii Mici. Presenetila naju je kvaliteta ceste - kar dober makadam, brez hujših lukenj, navkljub padavinam v preteklih dneh. In pa pokrajina...

Vau! Definitivno najlepša kar sva jo do sedaj imela priložnost videti v Romuniji! Kljub dobri cesti pa je potrebno pohvaliti Beštijo - ne verjamema, da bi lahko s katerimkoli drugim motorjem rila po romunskih rovtah, in to oba (Lucija je bila ves čas na motorju), polno naložena. Pohvala BMWju! Na tej cesti očitno niso navajeni turistov, tako da sva bila deležna precej radovednih pogledov, otroci pa so naju navdušeno pozdravljali.

Le domače živali niso bile najbolj presrečne - kure so zmedeno švigale naokrog, goske so na naju jezno pihale, prašički so cvilili in se podili po cesti, pa na vsake toliko se je še kakšen pes zagnal v naju. No, temu se lahko reče štala na cesti ;)

 Je bilo prav zabavno, samo je treba imet kar mirne živce. Ampak je vredno tega. Danes je bil res čudovit dan, se nama je cel čas smejalo.

 Tako sva prispela do glavne ceste proti Brezoi

in se od tam napotila naprej proti Transalpini mimo jezera Vidra. In le malo naprej od jezera je Klemnu začel senzor pritiska v gumah javljat nizek pritisk v zadnji gumi. Sva se ustavila pred nekim penziončkom in odkrila manjši problem.

Tako sva zaključila današnji dan in jutri upava, da dobiva novo gumo (ta je že skoraj oddelala svoje, za offroad pa tisti kit za popravljanje žal ni dovolj). Še enkrat se lahko samo iskreno zahvaliva Gabiju, tako za nasvete glede poti, kot za skrb in vso pomoč pri iskanju nove gume. THANK YOU GABI, YOU ARE OUR GUARDIAN!

Malo umazanije, da se vidi da nisva kar tako ;)

Žabarja

Včeraj sva v hotel prispela šele ob polnoči, zdelana od dolge in naporne vožnje in se oglašava šele danes. Že zjutraj so se nad obalo zgrinjali čudni oblaki tako da sploh nisva uspela prit do morja, raje sva na hitrico pozajtrkovala in se odpravila proti Bukarešti, in to s pripravljenimi dežjaki.

 Še prehitro so nama prišli prav saj sva se že kmalu po prihodu na avtocesto znašla v takšnem neurju, da niti Klemen ni nikoli prej doživel kaj takega, niti brez motorja. Pa v bistvu sva imela kar srečo - ko sva še par ur nazaj gledala novice, sva videla da je celo obalo praktično zalilo. Ufff.... No, nekje na pol poti proti Bukarešti sva se ustavila na bencinski in se tam spoznala s prijaznim romunskim motoristom, ki je takoj začel dajati predloge katere ceste morava še sprobati. Medtem se je še parkrat prav svinjsko uscalo, tako da so avti  kar drli na bencinsko in je vse skupaj delovalo precej kaotično.

Klemen in romunski motorist sta že privlekla ven vsak svojo mapo in začela planirati pot. Sicer je pa imel ta najin novi prijatelj zanimivo porisano čelado - tisti logo od Dakarja je nama obema takoj stopil v oči. Kasneje sva izvedela, da je motorist pravzaprav Gabi Nicolae, rally voznik, organizator dirk (pretežno offroad) in šefe delavnice, ki se ukvarja s pripravo oz. izdelavo vozil za offroad dirke (http://www.taifunoffroad.ro/). No, nama je v nekaj minutah splaniral celoten preostanek dni v Romuniji - so se takoj pokazale izkušnje :) on pa je bil tudi zelo navdušen nad najinim potovanjem in hitro smo našli skupni jezik. Dež se ni in ni želel umirit, zato smo sklenili da vseeno krenemo na pot. Huje kot je bilo do sem, ne more biti. Ustavili smo se v njegovi delavnici in Klemen je bil nad vsebino delavnice navdušen kot otrok :)

Tukaj smo šele zares ugotovili kakšna je bila naša današnja pot. Klemenu je zares močan bočni veter odpenjal ježke na dežnem kombinezonu in skozi zadrge mu je zmočilo celo jakno, GoreTex je popustil po manj kot pol ure (luže v 100% vodoodpornih rokavicah), mokra desna ušesa (kljub zaprtim čeladam)... v bistvu sva imela čisto vse mokro, razen nog (hvala Sidi-ju ker izdeluje odlične škornje!). Še k sreči, saj naju ravno zato ni pretirano zeblo in sva lahko prebrodila dobrih 200km stalnih nalivov in močnih vetrov. Tega si nihče ne more predstavljati. GoPro kamero sva žal imela spravljeno v torbi, tako da nimava kaj pokazat - Klemen je mislil da na avtocesti ne bo kaj snemati :)

Želodci so počasi zahtevali tudi nekaj pozornosti tako da smo šli v bližnjo italijansko restavracijo na domače testenine in domače klobase - delišs! Tu se nam je pridružila še Gabijeva družica in prav uživali smo! Žal naju je priganjal čas, saj nama je Gabi rezerviral prenočišče na cesti Transfagarasan - to pa je pomenilo še dodatne 150km vožnje, po dežju. Seveda nama je spet uspelo zgrešit izvoz, tako da sva naredila nekaj kilometrov bonusa (po zares usranih, mokrih, tovornjakov polnih cestah) in je imel Klemen priliko sprobat glisiranje Beštije (voda do mašine). V bistvu sva zelo ponosna na Beštijo in ne verjameva da je bil BMW zmožen predvidevati kaj vse bo dala čez, hehe :)

Namestila sva se v hotelu ob jezeru Vidraru in v naslednjih nekaj dneh naju čaka nekaj offroada in cest po priporočilu Gabi-ja. Pravi da sva za konec pustila najlepši del Romunije. Dal nama je nekaj knjig, t.i. "roadbook", kjer so vrisani vsi zavoji (nekaj cest ni na zemljevidih). Oba sva jih včeraj pridno študirala kar do 2h zjutraj :) mislila sva se povzpet na Poenari (baje tapravi Drakulov grad), vendar naju misel na stopnice (1426, v eno smer!) malce odganja. Pa ko sva zvečer prispela v hotel, so naju prijazno prosili naj vzameva vso hrano z motorja saj se v bližini potika medvedka z mladiči. Akhm... No, zdaj pa greva malo offroadat, Lucija komaj čaka, se ji že celo jutro samo smeji :D