Gurmanski dan

Takole izgleda sušenje (večine) cunj na potovanju z motorjem:


Tako so bile umazane, da sva jim mogla privoščit orenk strojno pranje :) in Klemen je končno ugotovil da njegova bela majica ni več bela, ampak še kar vztrajno trdi da je bila čisto ok.

Zvoki rejli mašin, ki so drvele mimo kampa, so me hitro spravile pokonc in v dobro voljo. Na wc-ju sem ugotovil da ravno ta vikend poteka 26. Rally dei Templi, in to ravno po cesti mimo kampa. Saj to ne moreš verjet :) odkar sva na Siciliji sva se odločila čim prej vstat in še pred nočjo postavit kamp. Zjutraj še ni tako vroče ("samo" 32 stopinj), zvečer je pa promet še toliko bolj obupen. In pač zgodnje ure niso moja najboljša lastnost, tako da je zjutraj precej zanimivo, sploh za Lucijo :D

Nekje na polovici načrtovane poti sva si ob obali poiskala restavracijo. Najprej preko TripAdvisorja, ampak je bila tista preveč prazna. Izbrala sva polno restavracijo z dobrim menujem in se nažrla do obisti. Če bi pojedla še kaj več, bi se znašla razpacana na steni :) Menu je vključeval hladno predjed, toplo predjed in glavno jed. Vsak hod je imel dve možnosti in izbrala sva ravno tako, da sva probala vse. Mislim da boljše ne bi mogla izbrat in tudi cenovno je bilo ugodno.



Spet malo levo, malo desno:

Lepe plaže in ne preveč lepa okolica, na žalost/na srečo se na sliki ne vidijo smeti raztrosene naokoli.

Presenečenje dneva je bilo mesto Noto. Uau kakšen lep star center. Tudi mesto samo je izgledalo urejeno, tako da sva se kar malo sprehodila in si privoščila izvrsten sladoled, za katerega računajo isto če vzameš eno ali tri kepice :)



Ustavila sva se v enem ful luštnem domačem kampu (Paradiso del Mare). Prijazna lastnika pravita, da je bilo konec junija poln kamp Slovencev. Sva tik pred Siracuso in srkava odlično Sicilijansko rdeče vino (Branciforti). Jutri pa plezava na Etno - že komaj čakava :)

Lahko noč,
Klukca

Sicilija

Zjutraj sva se zbudila z razgledom na morje. To pomeni, da naju niso zbombardiral :-) in ker je bilo tako luštno, sva se odločila podaljšat bivanje za par ur. Na plaži, seveda.



Pa Lucija je mogla nafutrat mačke, ki so nama celo noč mijavkal pred šotorom:


Na poti do Cagliarija je bilo še nekaj huuuuudih plaž:


Ta zakasnitev se je izkazala za zelo dobro idejo, saj je Cagliari kot pač vsako večje italijansko mesto: nekaj ruševin, kakšna cerkev, smrdi, prometa sem se pa hitro navadil, čeprav je na čase vseeno šokantno. Sploh za Lucijo, hehehe :-D sej ma dobre ročke, k sreč :-)



Na trajekt sva se vkrcala pravočasno in sva bila, po celovitem ogledu, zelo vesela, da sva vzela kabino. Majhni, natrpani avio sedeži za 15 ur vožnje, ne hvala :-) sploh pa je bilo ponoči zelo razburkano morje, naju je kar dobro premetavalo po kabini in še dobro da nimava občutljivih želodcev. Lucija se še zdej mal maje :-D
- Ne, to je sam od Klemnove italijanske vožnje.
- Ah dej no, sej sm merkou.
- Včasih.
- Žabe.

V glavnem, planirala sva, da bova na trajektu:
- oprala cunje
- splanirala preostali del poti
- napisala blog in uredila fotke
- kupila zemljevid Siclije
- se dobro spočila
Pa verjetno še kaj. Ratalo je samo zadnje :) najprej sva se najedla grozdja, potem sva pa samo šla pod tuš in padla dol :D

Iz Palerma sva jo pobrisala hitro kakor je možno, pa še to je bilo preveč. Zaudarjalo je, smeti povsod, ob cesti mrtve živali, promet cik-cak in za po vrhu je motor kazal 37 stopinj (ob 11h). Teklo je iz naju kot iz izvira in do 14h so nama skoraj pošle zaloge vode (4 litri). Tudi prelazi se niso kaj dosti ohladili, samo veter se je pojačal, konkretno, sva imela polne roke dela.



In geniji od domačinov, se v teh razmerah spravijo požigat polja oz. pašnike. Povsod se je kadilo, še v šoping centru, oz. pred njim, so mal zakurl. Pa na teh travnikih ni samo trava, ampak vse njihove smeti: plastika, gume, vsa možna bela tehnika itd. Nama še sedaj lasje smrdijo po dimu. Norci.

Nič čudnega, da ima še voda iz plastenk zanič okus. Mi se sploh ne zavedamo kaj imamo.

No, malo pozitivnih stvari, da ne bo kdo rekel da se samo pritožujeva :-) Klemen ima polne žepe mandljev, ki jih je veselo nabral v Dolini Templjev, Agrigento. Nekaj sva jih že tam snedla in so odlični :-)



Sprehod med dobro ohranjenimi templji in nekropolisom je dobro del. In svetloba je bila ravno prava za nekaj odličnih fotk - sonce je že zahajalo.



Spet ne moreš zgrešit Slovencev, tokrat mladi parček :-) no, pa cesto do sem sva si izbrala zelo dobro, same lokalne, non stop gor-dol-levo-desno.



Manjše vasice so fantastične, simpatične, ful urejene, lokalni utrip je ravno kontra kot v mestu. Ljudje so zunaj: klepetajo, opazujejo, skačejo in so na splošno bolj veseli.

Vkampirana sva par kilometrov južno od Doline Templjev, žehta je oprana, midva pa že skoraj miživa.
Lahko noč.
Klukca

Kako se izgubiti na Sardiniji

Enostavno: kupiš Michelinovo mapo :-) ali pa si na iGO naložiš točke iz poiplaze.

Začelo se je z navigiranjem enega večjih motorjev, polno naloženega, skozi lokalni market. Izvoz od prenočišča je bila ravno sredina te tržnice :-) no, so imeli pa vsaj kaj videt. Meni je izgledalo kot tisti posnetek na youtubu, iz Indije, ko gre vlak skozi tržnico, samo da sem bil jaz strojevodja :-D pač, par čevljev je šlo po tleh (ne zanalašč), drugače pa na centimetre, kot bi vedeli da mora biti plac za Beštijo. Pa še v hrib je blo :-)

Svašta :-) vožnja do Oristana je bila spet zanimiva, polno odličnih ovinkov in razgledov. Ampak samo mesto... Lucijin komentar: smrdi. Klemnov komentar: bljak. Ne priporočava. Veva, ker sva iste odseke prevozila vsaj štirikrat :-D pač, znava zalutat :-)

Kosilo sva si kar sama uštimala, ob plaži, malo ven iz mesta. So ble klopce in mize, prštimane direkt za naju :-) no, sosedje so bli kar prijazni, so naju stalno pozdravljal in se nama smejal :-D ka te čem.

Spet, cesta da dol padeš, še Luciji se je smejalo uzadej ;-) vodič je priporočal obisk Costa Verde (zelena obala) in spet sem lahko užival v makadamu, tokrat precej utrjenem, tako da ni bilo kakšnih presenečenj. Celo območje je v sipinah, skoraj puščavsko. Pihalo je ko pr norcih in temu primerni so bili valovi. Čas za mojo pavzo in regeneriranje duše. Lucija se je tačas odločila iskat živi pesek.



Ni ga našla. Žal. Hehehehehehe

Opomba: Klemen iskreno obžaluje zadnji komentar in se sprašuje kdaj se je zabil v vrata oz. padu po stopnicah.



Pa kr majco sem mogu zamenjat... čist je bla še dobra, sam kakšna packa, pa ni lih dišala po prašku. 
Umazana je. Smrdi. Zamenjaj. Misija uspela:)
Žabe. Au, jenej:-D

V glavnem, luštno je blo in spet je prišel čas kampa. Tu je iGO, oz. dodatne poi točke s kampi, zabluzil, fuL. Ustavila sva se na neki plaži od koder se sliši streljanje, bobnenje in pred plažo so bili neki čudni znaki, neki kao zona militario, divieto accesso. A zna kdo prevest? Tole je še slikca:



Ja, sva pač v kampu poleg vojaške baze in očitno imajo strelne vaje. Upava :-)

Vreme je dobro, včasih malo slabše, ampak takle mamo, tam do 35.

Lahko noč,
Klukca

PS: aja, sva cca 50km pred Cagliarijem in jutri zvečer odrineva proti Siciliji. Pa za Klemna je bilo dva deci očitno preveč.

SS198

Teli trije igrivi nemški popki so bili najina budnica:


Slučajno nama je ostalo eno granatno jabolko, tako da je bil pač sladica za zajtrk. Seveda sva ga delila z otroki, ki so ga prvič poskusili. Od takrat smo bili najboljši prijatelji, hehe :) "mmm slastno", je bil komentar. No, v zameno sva dobila predstavo mečevanja in krekerje :D

Kakšno uro po štartu sem ustavil v pneumatik centru, da mi ponovno scentrirajo sprednjo gumo. Sicer je trajalo eno uro, da sva sploh prišla na vrsto, ampak je uspelo v nulo. Kolikortoliko. Ugotovil sem, da je feltna kriva :( se pa vseeno manj trese kot prej, tako da bo do doma čisto ok. Ni mi jasno zakaj so te napere tako mehke, že s prejšnjim sem imel isti problem. Sicer je res, da sva na poti iz Saleccie enkrat orenk udarla v skalo, pa se mi vseeno zdi, da udarec ni bil tako sunkovit. Tudi feltna ni nič opraskana... eh ja, bo že.

Turistični vodič naju je zapeljal proti zahodni obali, čez nore prelaze, skozi mesta na hribu:


Po skromnem, a domačem kosilu so se prilegle sveže fige, nabrane ob cesti. Še dobro da se niso za nama zapodil policaji s polavtomatiki, ki sva jih srečala par ovinkov nazaj :) Sej bi jih slikala, sam ti ob pogledu na tisto orožje kar roke nad glavo uidejo ;)

Za vse motoriste, ki še ne poznajo ceste SS198: obvezno označit in prevozit! Res da je potrebno precej časa da se pride iz enega na drugi konec, ampak cesta drži, skoraj ni prometa in ovinek za ovinkom, s čudovitimi razgledi. Je pa možno, da ti pot prekriža kakšna čreda ovac... Tega ni v vodiču :D


Cilj je bil Jerzu, ki naj bi bila vinska vasica, ampak glede na odgovor lokalcev kje bi se dalo pogledat kakšno vinsko klet je bil samo: "v restavraciji se kupi flašo". Ampak pot do tega kraja je bila definitivno vredna.


Pogledi lokalcev, kot da prvič vidijo turista, so neprecenljivi :) visoke, strnjene gradnje, na hribu (oz. na gori, to je že skoraj 1000m nadmorske višine), prava otoška Italija :) Sicer pa je bil motor deležen kar nekaj poželjivih pogledov, tako da bo za pazit :)

Ura je kaj kmalu prešla 20:00 in imela sva problem: v okolici trenutne vasice Seui, glede na iGO, ni nobenega kampa ali hostla. K sreči so šle mimo tri ženske (hči, mami, babi; verjetno) ki so nama hitro zrihtale B&B, pa še spremstvo sva dobila, direkt do vrat. Prva najina nočitev izven šotora, je kar malo čudno :)

Je bilo pa danes kar vroče, bc je pokazal tudi 35 stopinj, v dolini. Piha pa še vedno noro, ene parkrat naju je kar dobro prestavilo :)

Nočko,
Klukca

PS: glede oznak, tega pa mi nimamo v CPP-ju:

Od kampa do kampa

Zjutraj običajna procedura: wc, zajtrk s čajem oz. kavo (mmmm, kava) (bljak) (sej se boš prvadu) (ne). Že prejšnjo noč, ko sva postavljala šotor, so bili nekam črni oblaki, pa se zjutraj niso čist razkadil. Na poti do Sassarija sva si še dežjake oblekla, ampak sva jih tudi hitro slekla, ker sva zašvicala fuL :) (ne vem na čem je Klemen zadnja dva dneva, ampak očitno mu dogaja).

Razlog zakaj Sassari: iskala sva BMW servis, ker imam sprednjo gumo za scentrirat. V iGO sem si pred tem izletom naložil vse BMW servise in v tem mestu mi je kazalo, da sta dva. No, nobeden od teh dveh ni obstajal, ampak vmes med prvim in drugim sva šla mimo pravega :) tam so mi pa rekli, da imajo samo enega mehanika za motorje in da je še ta do naslednjega četrtka na dopustu. Jao :) dobil sem naslov za servis v Cagliariju, tako da bova še tam naredila test bmw servisov v Italiji (in test Lucijinih živcev :D).

Sledila je vožnja proti vzhodni obali, po cesti SS127, do Olbie.



Super ovinki, ampak to žal pomeni da se lokalci še bolj izživljajo. En motorist nama je v desnem ovinku pripeljal v nasprotni smeri po najinem pasu, aaadijo pamet... Še dobro da smo hitro odreagiral. Tudi na splošno so te italibani malo uiuiuiu :) na poti nisva našla nobene restavracije, tako da sva si kar sama pripravila mineštro in mimogrede nabrala par fig. Medtem pa seveda opazovala promet, ne moreš da ga ne bi :) npr. tovornjak polno naložen s plinskim jeklenkam na polno skozi nepregleden desni ovinek, a si ti ja nor :) so pa ceste čisto drugače dimenzionirane kot francoske: ovinki visijo in dajejo občutek kot na kakšni dirkalni stezi. Dodaš še malo rdeče krvi (Ferrari) in huuuuu, letiiii :)) ne, resno, omejitev ne upoštevajo, spljoh. Tam ko je 50 se lagano pelje 80,90. Ovinke zna sekat čisto vsak. Pa precej nestrpnosti je, v bistvu cela komedija (sredinec je skoraj že pozdrav) :D ni panike, bomo že. Največ težav je z oznakami cest, čista zmeda, oz. se pač malo voziš naokoli :))



V Oblii sva iskala cesto SS125, ki je po vodiču ena najlepših. No, našla sva jo, vendar je bil začetni del popolnoma zaprt, tako da je bilo treba nazaj skozi mesto in na hitro cesto okoli. Glede oznak: šele ko sva prišla nazaj na pravo cesto, je bil znak za obvoz, hehehe



Kar hitro sva se dala v en kamp (mislim da Tavolara), si privoščila nekaj sadja med komarji in začuda ni mačk (štirinožnih) :)

Nočko,
Klukca

Sardinija

Preden sva spisala prejšnji članek se je že dodobra stemnilo. V mesto sva se vseeno spravila, da vidiva še nočni utrip. Meni se je vse skupaj zdelo precej italijansko: ozke ulice, visoke stavbe, zgonjene vespe, pobuškani avti polepljeni s salotejpom, kafiči z mini mizicami, balinanje, ipd. Ampak vseeno zanimivo :)



Potem sva se spravila čisto na konico pristanišča in nardila še par nočnih posnetkov:



Bilo je precej megleno. Zvečer sva optimistično pustila (oprane) obleke sušit zunaj, ampak sva zjutraj ugotovila, da to ni bila najboljša ideja - je bilo skoraj bolj mokro kot prej :) pa še električni stolpi so celo jutro brnel, js sem mislu da je nekdo pustil prižgan kuhalnik...

Budilka je bila nastavljena malo kasnej in preden sva vse spravila na svoje mesto, nama je ostalo še kakšne pol ure za mini golf :) po večkratnih poizkusih sva ugotovila, da sva prava profija :D vse luknje sva zadela :D

Še zadnjič skok v najlepše mesto na Korziki:



in kosilo: dagnje v kremni omaki z baziliko in orenk krožnik solate za Lucijo (sporoča, da je bila odlična). Par posnetkov z obzidja, obvezen sladoled in hop na trajekt proti Sardiniji.



Je kar vidna sprememba, ne samo v jeziku, pač pa tudi po stavbah, oznakah in še bolj agresivni vožnji domačinov. V daljavi so se že kazali eni črni oblaki, ampak sva kar dolgo vztrajala (predolgo?), ker kar naenkrat ni bilo več kampov, midva pa vedno bolj pod oblaki. Sva bila že kar malo živčna :) ima pa vožnja v sončni zahod en svoj čar :)



Pristala sva v Valledorii. Najprej je sledil šok: hoteli so 36€ za eno nočitev (nikjer na Korziki nisva dala več kot 25€), ampak po pogovoru v nemščini, z upraviteljico kampa, se je izkazalo da je to cena za dva šotora, ne za dve osebi v enem šotoru. Huh :)

Ni nama jasno, kako to, da se kampi zaprejo konec septembra. Isto je bilo na Korziki... temperature so še čisto ugodne. Je pa res, da folka ni :) očitno bova obsojena na hostle zadnji del poti.

Sva si pa zrihtala italijansko SIM kartico, tako da nama ni treba več iskat FIFI(tm) oz. wifi točk, samo signal (trenutno hodim po kampu, da ga najdem, Lucija pa straži šotor pred mačkami - čisto povsod so) :D

Nočko,
Klukca

Bonifacio #2

Zvečer naju je že malo skrbelo, ker je vse kazalo, da se pripravlja neurje - veter je pihal bolj in bolj močno, pa tudi oblaki, ki so se zbirali niso bili ravno prijetni na pogled. Ponoči sva že mislila, da so nas začeli obstreljevat, nato pa sva le stuhtala, da gre verjetno za valove, ki butajo ob skale...
Drugače pa je Bonifacio definitivno najlepše mesto na Korziki:


Naslednje jutro je bilo še oblačno, ampak do takrat, ko se nama je uspelo spravit iz kampa, je bilo že sončno in kar precej vroče. Pa sva se spravila obalo pogledat z morja - na vodnem skuterju. Klemen je spet prišel na svoj račun ;) Je mal drugač kot z motorjem, sam sva se oba čist dobro znašla.


Obstaja polno turističnih ponudb za ogled okoliških otokov (zares rajskih), tudi celodnevne variante s pojedinam, ampak sva se odločila za bolj "osebno" oz. adrenalinsko izkušnjo. Cenovno je bilo pa kar tam-tam, ker je pri vodnem skuterju doplačilo za sopotnika samo 5€ :) S temi skuterji sva si ogledala nekaj jam znotraj klifov, tako da nama je bilo hitro jasno od kod zvoki prejšnjega večera. Potem pa še hiter skok do enega od otočkov z rajsko plažo in s polnim gasom nazaj v pristanišče. So pa nastal prav zanimivi posnetki, ker je res čudovita obala ;)


Upam, da se nama bo uspel danes spravit do mesta, da se malo sprehodiva. Jutri pa minigolf ;)

Drugače pa se jutri že odpravljava na Sardinijo, upava da bo tam malo lažje pridit do interneta, da se bova lahko bolj redno javljala.

P.S.: Slikce od včeraj so dodane.

Bonifacio

Prvi plan je bil divje kampiranje, ampak ko sva našla primeren plac, sva doživela invazijo komarjev (še več kot na plaži Saleccia). Tako da sva se hitro obrnila. Ko sva bila že skoraj na glavni cesti, so proti nama pridrveli domačini v pickupu (rednecki ;) ) in ko so naju zagledal, so se obrnil. Predvidevava, da sva jo dobro odnesla :)

Par 100m proč je bil kamp in sva po tej izkušnji pač odkartala 20€ :) sva pa, po postavitvi najine domačije, odšla v restavracijo in izvedla test: kateri od lokalnih piv je najboljši. Zmagal je Colomba, sva se oba strinjala ;)

Zjutraj sem imel spet težave z vstajanjem - ob 7h je toooook zgodej :) ampak nekako je šlo, pa četudi sva rabila cele tri ure. Tačas so naju komarji kar dobro popikal. So pa korziški namazi zares odlični! Dva sva kupila in oba sta šla - eden za večerjo in eden za zajtrk.

Danes naju je cesta vodila mimo jeza Barrage de l'Ospedalle (D368), do U Diamante, kjer sva se odločila pustit motor in oblečt za pohod do slapa Piscia di Gallo. Pisalo je 45 minut hoje, za 2.5km. Najprej sva se čudila, kao da je to za penzioniste, ampak sva dejansko rabila 45 minut :) Najprej skozi gozd s čudovitimi razgledi vse naokrog

potem pa, ko dve kozi, čez drn in strn (po strmih skalah), do samega slapu. Zadnji del sem preplezal solo, ker Lucija ni imela primerne obutve. V vsakem primeru se je splačalo.

(Slika je iz GoPro-ja, ker je bil slap prevelik za moj fotič :) )

Potem pa po lokalnih cestah na jug, do čudovitega mesta Bonifacio. Hiter krog po obzidju, v špar po lokalne dobrote in sladoled, klepet s slovenci in hop na klife s pogledom na sončni zahod (nad Bonifaciom!).


Sva v 3km oddaljenem kampu Des Iles, kjer bova cela dva dneva. Pač, mesto si bova dodobra ogledala, pa malo pavze bo tudi že pasalo :)

Slikce bova dodala jutri, ker mi zmanjkuje baterije na laptopu.

Lahko noč.
Klukca

Porto-Vecchio

Včeraj nama ni uspelo pravočasno dokončat članka, zato je malo čudno izpadlo, ampak sva že popravila. Pa ena slikca se tudi ni naložila.

Vkampirala sva se kar zraven mesta (kamp titikaka, titikiki, tikitiki, al neki podobnega), precej prazen kamp (in najdražji do sedaj). Meni je celo uspelo vstat ob zgledni uri (pred 8h), tako da sva bila že pred 10h na poti, jeeee.

Odpravila sva se proti Sartene, ampak ker je Klemen očitno še spal, sva malo zalutala in se namesto v Zonzi znašla v Zozi...No, se mu oprosti, sej je sam ena črka razlike ;) Pa cesta je bila neverjetno dobra, čisto prazna pa taki fajni ovinki...
Ah dej dej, to je blo vse po planu :D zemljevid je čuden! Označbe cest niso 100% natančne, pa prišla sva do cilja, tko da je vse ok :)

V glavnem :D šla sva čez Ste-Lucie-de-Tallano, Zoza, Quenza, Zonza in čez dva prelaza: Col de Bavella ter Bocca di Larone, do Solenzare.





Fenomenalni razgledi.

Tu sva se počla na plažo in si mimogrede ustvarila novo korziško specialiteto: mešani jajčki z domačo, korziško(!) prašičjo salamo, mljask.



Ja, salame so neverjetno okusne, čeprav Lucija tega ne prizna oz. niti ne ve :)
Ja, to ti kar na besedo verjamem, me čist nič ne mika - zame so bile samo jajčke čist dobre. Pa še melona za sladico, mmm.
A nutella pa ni bla dobra? :D

Trenutno se nahajava v Portu Vecchiu in misliva najt kakšen primeren plac za prenočit (nekje pri plaži Palombaggia, upava :D).


Za jutri je plan še enkrat skočit v notranjost, čez pokrajino Barocaggio-Marghese in nazaj dol do Bonifacia, kjer bova verjetno kar dve noči. Korziko bova očitno prečesala po dolgem in počez :)

Restonica, Ajaccio

Corte sva ne samo dosegla, ampak tudi presegla: uspelo nama je prit do doline Restonica, kjer sva se utaborila. Ful lep kamp, tik ob reki z istim imenom. Že ponoči je parkrat porosilo, zjutraj sva pa kar hitro spokala. No, čeprav, ura je kazala že 9, preden se je Klemen zbudil. :)

Zaradi temnih oblakov sva si na hitro skuhala kar na cestnem počivališču, in še preden sva pojedla, je bilo treba iz kovčka zbrskat dežna kombinezona (hvala Renata!). Že ob štartu se je ulilo, potem se je začela še megla, tako da je bila vožnja kar naporna.

V Ajacciu sva se kar vrgla na plažo in se tam malo posončila :) k sreči so se oblaki spravili v drugo smer. No, v bistvu so se še vedno zadrževali nad notranjostjo, tako da je padla hitra odločitev: kampirava tu nekje. Kakšne tri kilometre ven iz Ajaccia sva našla kamp, postavila šotor in se šla malo sprehodit ob obali. :)

Spet pozno vstajanje (ja, jest sem kriv :D), tako da sva se zadnji moment odjavila iz kampa (12h), drugače bi plačala še eno nočitev. Lucija je hitro našla ljubljenčka (kokr da eden ni zadost ;) ), ki ji je malo pogrizel moto opremo - usnje se fino žveči, hehe. Nebo se je zbistrilo in pot se je vila spet v notranjost, čez prelaze in grbaste ovinkaste ceste s čudovitimi razgledi. Za kosilo sva se ustavila kar nekje mimogrede v čisto nepoznani vasici in glej glej: natakar zna angleško (nikjer do sedaj se to še ni zgodilo) in tudi s kartico se je dalo plačat, kar je tudi redkost. Natakar je bil še tako prijazen, da nama je dal svoj obesek za spomin na njegovo vasico ("Remember my village") :) Trenutno sva v Proprianu, tipkava tale blog in gledava kje se bova utaborila.

Kuhanje kosila z Razgledom:


Point de Castagna:


Cesta vrezana v kanjon:

Moto Meka 2.

Nisem še upravičil naslov prejšnjega članka: Korzika je s svojim cestam prava Moto Meka. Ovinek za ovinkom, čudoviti razgledi, makadami za enduro navdušence, pa bencin je po francoskih cenah in ne italijanskih. Je pa vseeno treba bit pozoren, ker so ceste ozke, nezavarovane, z občasnim kamenjem, živino in njihovimi iztrebki (drsijo ;) ).

Še slikca, ki prikazuje enega od včerajšnjih vzponov nazaj s plaže Saleccia:

Moto Meka

Pot do plaže Saleccia je bila ekstra zanimiva. Definitivno je offroad trening poplačan :) 13km od nevihte izoblikovanega makadama z orenk spusti, vzponi in skalovjem. Eno uro trpljenja, ampak je bila že pot vredna :) do plaže sploh nisva šla, ker sva dobila invazijo komarjev takoj ko sva se ustavila, tako da sva zavila hitro v kamp. Prvič srečala Slovence! So bli face, že 4 dni v tem kampu, s povišanim jeepom, itak. V bistvu drugih prevoznih sredstev sploh ni blo. Po jutranjem pakiranju sva se hitro odpravila na plažo. Rajsko!



Tule sva ostala kar nekaj časa, logično :) ampak sva obadva živčno pričakovala vrnitev na asfaltno podlago, tako da sva si šla na hitro skuhat kosilo in gasa. Nazaj grede sva potrebovala samo kakšne dobre pol ure (hja, vzpone je treba hitreje vozit).
Klemen in Beštija sta se res izkazala, tako da moram pohvalit oba ;) pa Lucija se je tud dobr držala zadnjih ročk, jo je kar fajn pretresal...no, pa sam dva klanca sem mogla it peš, tako da je bila res super izkušnja.
Naju je pa malo skrbelo, ker so se že ob odhodu začeli zbirat temni oblaki, ampak sva k sreči šla v drugo smer, tako da imava zaenkrat prav srečo z vremenom... Ko sva prispela na vrh, sva šele opazila tablo, ki je označevala trenutne razmere na tej poti in je pisalo "Not recommended", huh :) dva na 1150GS-u sta se raje obrnila, ker sta dvakrat nasedla, tko da res uau :) ne predstavljam si take poti s kakšnim drugim motorjem (osedlan do konca). reklama :D


No, potem pa naprej proti Calviju, kjer sva se v marketu založila z lokalnimi siri in vinom,pa še s salamo za Klemna, in se nato spravila proti Portu. Sva pa šla kar skozi notranjost (po cesti D81) in se zakampirala ob reki Fangu. Sledila je super večerja, za Klemna je bilo mogoče malo preveč vina ;) ga je kar mal zanašal, hehehe...
Ja, skor sm na šotor padu, pa tko sem se namatru tiste kline zabit!! Pomoje sva jih polovico skrivila, hehehe...
No, zjutraj sva se po zajtrku spravila naprej do Monte Estrema, nazaj grede sva še malo skočila v reko;)
Pa pozabla si napisat kok je bil lep sončni vzhod :)



Vožnja proti Portu (kjer sva trenutno) je bila neverjetna: previsi, kristalno morje, plaže, gore, ceste vklesane v skale, NORO!

Plan je dosečt Corte (zavijava v notranjost), ampak bomo še vidli kako pa kaj, ker je povprečna hitrost zelo nizka.
Je pa občasno kar problem pridit do interneta, tako da nič skrbet, če se kakšen dan ne javima.

Fejst bodte!
Klukca

Prvi dan na off

Štart z gorenjske, s skoraj eno uro zamude,kot ponavadi...
Pa po ta stari cesti do Udin, naju je sonček spremljal cel čas :) avtocesta = dooolgčas
no, ko sva prispela do livorna, je blo mal težko najdit pravo pristanišče - označeno tako, da že ne veš al se delajo norce iz človeka... potem pa čakanje na trajekt.

Ah dej no, sej ni blo took zamude zjutrej :D
ja, je bla. vem, ker sem bla budna- kava pomaga, klemen ;)

Ja jest sem mogu blog napisat :P

Gume so slabo nacentrirane, tko da naju je do Livorna fino zmasiralo, ampak ni problema, je samo pri višjih hitrostih (nad 100), se pravi do doma ne bo problema počakat. Na trajektu sva doživela lep sončen zahod (slikca), vožnja pa je bila, kljub 4 uram, prekratka -> spalna (Lucija: ne, pa ni bla, bi bla lhk tut krajša.). Na Korziki sva pristala z enourno zamudo (pač v stilu) in preden sva našla primeren kraj za prenočit, je ura že dodobra odbila eno. Šele zjutraj, ko sva odprla šotor, sva videla sredi kakšne idile sva se utaborila. Offroad trening se že obrestuje :)

Pot naju je vodila na skrajni sever otoka (Cap Corse), fantastične ceste, fantastični razgledi, huh, kocine pokonc :) kosilo, kopanje v morju s perfektno temperaturo, trenutno pa se nahajava v St. Florentu, piševa tale blog in se hladiva s koka kolo :) plan je, da prilezeva do plaže Saleccia (13km makadama) (Lucija: upam da mi ne bo treba peš) in si poiščeva primeren kraj za kampirat.

Resnično je tole najboljši čas za raziskovanje teh krajev: ni gužve, temperature niso več nad 30, morje je še vedno za kopat, to je to.

Zadnji dan pred odhodom

Ob 13h me kliče babi, da je poštar končno dostavil zemljevide, gesla v službi so zamenjana, koda je vsa v repozitoriju, še knjigo iz lanskega Nordkappa sem prevzel, Jurija spomnil na čitalce, ob 15h gasa domov spakirat še zadnji kovček, potem pa šok! Gume, ki bi jih moral nujno menjat, so bile zavrnjene s strani vulkanizerja :-S zakuhal na polno... po klicni akciji, mi jih je uspelo najt še v skladišču, huh, dobro. Tako da sva na vso prtljago morala obesit še dve težki gumi :-) hitro do vulkota (vmes sva še desni kovček zgubila :-S) in potem še v špar nakupit juhce,  čaje, makarončke, omakce, sudokuje, itd. Pestro :-)

Ahja, nikjer še ni zapisano: odpravljava se na tri tedenski izlet KiSS (Korzika-Sardinija-Sicilija) in sva dobre pol ure pred štartom.

KLukca