V pričakovanju

Zbudila sva se, spet, v hiški sredi nasada pomaranč. Prvotni plan je bil sicer, da bova ob 8h (ko se zajtrk začne) pripravljena na odhod. No, pa saj v bistvu sva bila, samo na motor je bilo treba znosit stvari (to zna še trajat :) ). In za zajtrk so bile končno tudi žemlje, ne samo prepečenec. Sva se kar orenk nabasala, ker sva pred uradnim zajtrkom pojedla še nekaj kosov pice iz prejšnjega večera. Lačen si ful drugačen in včeraj sva prosila lastnika, če bi bil tako prijazen in nama poklical dostavo pic, ter naročil eno štiri letne čase zame in eno zelenjavno za Lucijo :) koka kola je bila pa itak v hladilniku :D tako dobre pice nisem jedel že nekaj časa. In tudi zelenjavna je imela precej mesa, tako da sem bil res sit, samo Lucija se je "malo" pritoževala :)))



Štartala sva precej zgodaj, za najino povprečje in plan je bil videt ruševine, če sva že v Pompejih. No, nimava ravno dovolj časa za temeljit ogled, ampak že izven ograje bi bilo dovolj. Pa nama ni uspelo :( vse je ali zaraščeno, ali pa za plačljivim parkingom. Saj se bova še vrnila in si vzela magari cel dan, da se v miru prepustiva domišljiji.

Pot naju je vodila čez notranjost, iz zahodne na vzhodno obalo. Super razgledi, ceste so itak vse luknjaste in Lucije ne boli več rit, ker sem ji posodil povštrček, tako da sva lahko naredila kar nekaj kilometrov. Vmes sem seveda spet zgrešil en odcep, ampak ni panike, sva šla pa pač po drugi cesti, malo naokoli :)



Za kosilo sva se ustavila mimogrede v eni kmečki hiši. Od zunaj podrtija, znotraj pa diši in odlično, staro, kmečko vzdušje, vključno s krušno pečjo. Opala, to pa bo nekaj. Takoj je prišel do naju lastnik in v polomljeni angleščini razložil kako imajo fajn bufet. Je izgledal res dobro, ampak tam ni bilo nič toplega...
- "Kaj priporočate?"
- "Meso."
- "Lucija bi pico, brez mesa."
- "Danes ni picerije."
- "Kaj pa kaj drugega, brez mesa?"
- "Hmmm, samo malo. Njoke s paradižnikom in baziliko."
- "OK, ene njoke in eno porcijo mešanega mesa."

Njoki so bili hitro postreženi, ampak so bili z ragujem, tako da ne bo šlo. "Ok, bomo zamenjali". Prinese drugič, majhna porcija, ampak bo že. Potem dobim jaz en kupček nabodal.
- "Čakaj no malo, kaj pa ostalo meso? Naročil sem plato."
Nekaj zakolne in še enkrat prebere menu, ter vidi da je naredil napako.
- "Prinesem še ostalo."

Hehehehe, ni čudno da je taka ogromna restavracija tako prazna. Jaz sem se sicer najedel, Lucija bi pa kamot še kakšno porcijo :) mimogrede sem rezerviral B&B.

Ko sva prišla do vzhodne obale, se je hitro stemnilo. Imela sva še nekih 130km do prenočišča in vožnja skozi mesta je obupno počasna, tako da sva sklenila it kar po avtocesti. Tokrat naju je iGO začuda pravilno pripeljal :)

Se je pa promet kar naenkrat precej umiril. To sva opazila oba. Zjutraj sva rabila ven iz Pompejev, in mimo Napolija, uro in pol časa, ter precej živcev. Na vzhodni obali je pa vse bolj počasi, manj agresije, skoraj luštno :) no, še vedno ne smem preveč v ogledala gledat, ker vozijo 2cm za ritjo. Sedaj razumem, zakaj jih ima večina kar poklopljene, hehehe (no, pravi razlog bi bil ozke ulice, ampak tudi to je ena od možnosti :D ).

Trenutna sva v luštni sobi na vrhu hriba zraven Ancone in Lucija mljaska kruh, ker je od kosila, pardon malice, že minilo nekaj časa. Upam, da mi pusti še kaj za zajtrk ;)
Ostalo nama je še dobrih 600km in padla je odločitev, da jutri potegneva po avtocesti kar do doma. Ozioma do Umaga in si vzameva soboto za počitek.

Lahko noč,
Klukca

Vzponi in padci

No, zjutraj mi je le uspelo vstati iz postelje, čeprav so me noge le s težavo spravile do zajtrka, ki je bil v restavraciji poleg hotela. Pot je vodila skozi mali nasad pomarančevcev, in s Klemnom sva, oba še čisto preveč zaspana, le ugotovila kaj tako omamno diši ;)

Pot sva nadaljevala po cesti SS 18 in ni nama bilo žal za relativno zgodnji štart - oba sva na začetku skorajda še spala na motorju ;). Kakšni razgledi... V sekundi pozabiš na vse težke trenutke in se kar napolniš z energijo.

Prejšnja dva dneva sta bila zame namreč kar naporna, in moram priznati, da so me že obhajali dvomi, če mi bo uspelo zdržati do konca. Takšno potovanje je naporno - sama vožnja ni ravno višek udobja.Tako trpijo kolena, pa hrbet, vrat (čelada postaja vsak dan bolj težka)  in tudi roke - je treba pazit, da te ob kakšni nepričakovani luknji ne katapultira s sedeža ;). Dobro, konec jamranja, pa nazaj na cesto ;)

Celotna cesta je menda dolga 500 kilometrov, no, tisti del, ki sva ga danes prevozila midva je bil naravnost čudovit. Od Cetrara pa do Policastra naju je na levi spremljalo morje, na desni hribi in bolj skalnata pokrajina, nad nama pa samo sinje modro nebo.  Potem sva zavila v notranjost, proti hribom in skozi gozdove, kjer je treba prav paziti na kostanjčke, raztrosene po cesti. Glede na to, da skorajda nisva opazila drugih motoristov, domnevava, da ne gre za ravno najbolj znano cesto, pa tudi drugih vozil ni bilo ravno veliko...

Ker pa se človek ne more kar cel dan neprekinjeno voziti, sva se odločila ustavit v kakšni restavraciji oziroma piceriji - seveda nisva našla nobene odprte. Pa dobro, sva si mislila, in se vozila naprej, bo že še kakšna v naslednjem kraju. In je nisva našla. Tako sva se odločila malce odpočiti kar zraven ceste - Klemen je že ustavil in ravno sva se še nekaj menila, če je v redu plac, ko sva se znašla na tleh. No, z moje perspektive je šlo nekako takole: Tole je pa nekam čudno. Nagnjena sva. Nagibava se. Še bolj. Ne. Pa ne, no...Tresk po tleh.
Mislim, da sva že sekundo po padcu oba bila na nogah in po kratkem "-A si v redu? -Ja, ti? -Ni panike.", že pobirala Beštijo in jo spravila pokonci. (Beštija sama, s polnim tankom, ima 260 kg, potem pa so zraven še trije polno nabasani kovčki + torba - sva se kar namučila) No, rezultat: Lucija jo je odnesla popolnoma brez poškodb, le z malo umazanimi hlačami, Klemen se lahko pohvali z eno malo prasko pod kolenom, Beštija pa postaja čedalje bolj italijanska - malce poravsana in zelo umazana ;) Mislim, da smo jo vsi trije zelo dobro odnesli.

Klemnova perspektiva: Ustavila sva na vrhu nagnjenega ovinka, kjer je bilo veliko peska. Ustavila sva brez težav, samo potem ko sem želel stopit na tla, mi jih je malo zmanjkalo. Potem, ko sem končno dosegel do tal, je bil motor že preveč nagnjen da bi ga lahko zadržal pokonci in za nameček mi je še spodrsnilo na pesku. Padec neizogiben. Sem vesel da smo vsi trije praktično brez poškodb - motor je s svojim zaščitam in odličnimi kufri dobro zadržal vso težo in največ se pozna samo na plastičnem ščitniku ročk. Jaz imam eno prasko od vrha škornja, ampak še dobro da imam skoraj pancarje oz. še dobro da imava konkretno opremo. Šolski primer, kaj naj rečem :D padat sem se pa naučil že v Hechlingenu (offroad trening), tako da s tem ni bilo težav. Lucija je pa itak naravni talent za padce - to je sama rekla (sem pač štorasta sam mam pa srečo) - in v takih primerih to pride celo prav :D

Ruševine Paestum, kjer sva zaman iskala restavracijo - izgleda da stari Rimljani niso pustili nobene restavracije za naju :)

No, po kratki pavzi sva nadaljeva pot po SS 18 do Salerna, kjer sva, tudi tokrat neuspešno, poskusila najti odprto restavracijo. Mesto? Smrdi. Kaos na cesti. Smrdi. Smeti povsod. Reees smrdi. Pa sva se pretolkla skozi gnečo in se spravila po superhiperzakon ovinkasti cesti proti Amalfiju. Sem si lahko malo oči spočila, čeprav bi bilo lahko za moj okus pol manj avtov. Pa nič avtobusov. No, ok, lahko bi bil eden, ampak nič več.

Vmes sva si na htro skuhala juhco iz vrečke, pa spekla kostanj za zraven ;)sem končno prišla na svoj račun...mmm, kostanj...

Tačas je Klemen pridno splaniral preostanek poti in rezerviral prenočišče v Pompejih, tako da sva se hitro spravila naprej. Pa se je vmes pokazal tako lep sončni zahod (z Vezuvom v ozadju), da je bilo treba slikat;)

V mraku sva se ravno še spravila v to (smrdljivo) mesto, samo do starega dela oziroma ruševin nama ni uspelo pridit. To je v planu za jutri. Pa samo še ena ugotovitev - očitno imajo Italijani nek sumljiv fetiš postavljat kipce Jezusa na dvorišče - nekako tako kot imajo nekateri pri nas vrtne palčke, se oni spravijo met kak meter, meter pa pol visok kip Jezusa na vrtu. Pa očitno so ga vsi nabavli v isti trgovini - kar malo srhljivo, če mene vprašaš.

To pa je to za danes - upava, da bo jutri prevoženih malo več kilometrov, pa da ne bo treba preverjat gravitacijskih zakonov ;)

Lahko noč,
Kljukca 
 

Prazne glave

Zjutraj sva se kar malo preveč zamudila s pisanjem bloga, ampak nič ne de, sva imela dobro družbo in lep razgled. Plan je bil iti po lokalni cesti do Messine, od koder gre trajekt na celino. Ampak običajno ne gre čisto po planu in tudi tokrat je bilo tako. Cesta je bila zaprta in obvoz je bil neznano kje, oz. čez prelaze in bi nama vzelo preveč časa, tako da sva šla kar na avtocesto.

Ampak nama se uspe še na avtocesti izgubit :D izvozi za trajekte so bili tako čudno označeni, da sva vse falila in sva mogla nadaljevat do naslednjega mesta (20km), kjer sem iz protesta obrnil pred cestninsko postajo. Ko sva se vrnila v Messino me je na okencu pač malo postrani gledal, ampak plačala sva pa vseeno normalno ceno. Eh ja :) no, iz te strani so bili pa izvozi bolje označeni, tako da sva se uspešno zgužvala do trajekta.



Adijo Sicilija, buon giorno Calabria :)

Že na trajektu sva si rezervirala hotel (35€ za dva z zajtrkom), tako da sva imela cilj dneva določen.

V Kalabriji je bilo treba spet na avtocesto, drugih oznak pač ni bilo :) povprečna hitrost: 40kmh, gužva in samo dva pasova (gor-dol). So pa vseeno pridni - vzporedno delajo konkretno avtocesto.



In čimprej na lokalne ceste. Tu naju je takoj dohitelo nekaj kapljic, tako da sva se ustrezno pripravila: dežne hlače na sebe, jakno pa nekje pri roki. Kmalu sva jih oblekla :) se je kar ohladilo, z nekaj manjšimi nalivi, drugače pa čisto ok. Edino za kosilo je zmanjkalo časa, vsaj dokler ni nehalo deževati. Pač, pozno kosilo, ni problema. Luciji se je že poznala utrujenost in sem potegnil ven vse potrebno za kuho. Kmalu sem ugotovil, da tisto kar sem zadnjič nabavil v trgovini ni bila samo voda, ampak je bila voda z mehurčki, sladkorjem in aromo :) torej, imava hitro juhco v vrečki, 2 deci normalne vode in 4 litre, recimo temu Stila ali 7Up-a :) kaj vse človek poje ko je lačen :D tako da če kdo rabi recept za eksperimentirat (ali za bruhat):
- "Potage" paradajzova hitra juha z vermicelli rezanci
- 2 deci navadne vode
- vsaj 2 deci Stila
- nekaj omake za testenine, z olivami, od prejšnjega dne
- parmezan (malo bolj slan, da ne bo ravno vse sladko)
Kuhaš 10 minut.


No, če bi Lucija marala hrenovke, sploh ne bi bilo tako slabo :D

- Klemna ne spustim več v trgovino brez spremstva. Saj ne da je na etiketi jasno in V SLOVENŠČINI! pisalo, da gre za "gazirano vodo z okusom, z dodanim sladkorjem in sladili"...
- Ja no, pač so ble vse vode na kupu, pa navadnih je zmanjkal (prazni platoji) in sem pobral prvo ki sem jo videl :D zgledal je kot navadna voda, kaj čem :)

Bruhala še nisva, lačna sva pa še :D

Vožnja do hotela je bila sicer naporna (posebej za Lucijo, ker še nima toliko kilometrine na motorju), sva pa prispela v zglednem času (do 21h), tako da vse ok.

Lahko noč.
Klukca

Okoli Etne na sever

Zjutraj sva se presenetljivo kmalu spravila iz kampa, malo vzpodbude so dali tudi temni oblaki, ki so se zbirali nad nama. Na hitro sva se še poslovila od res prijaznih lastnikov in jo pičila proti Etni. Najprej sva mislila iti po lokalnih cestah, pa sva zaradi nekaj kapljic med potjo raje zavila kar na avtocesto. Sva pa imela res srečo z vremenom - ravno med vzponom na Etno se je pričelo jasniti. Gor sva šla po južni strani in nama je kar malo žal, ta pot je najbolj turistična in po pravici povedano kar malo dolgočasna. Ustavila sva se v Refugio Sapienza,ki je najvišja točka, ki jo lahko dosežeš z avtom (tam okoli 1900m), višje pridejo le še terenci, no pa verjetno bi se dalo pridit tudi z Beštijo. Sva se odločila, da bova takšen podvig prihranila za drugič;)


Lucija mi ni smela nog oprat :(



Presenečenje pa je bilo nadaljevanje poti - sledila sva oznakam za Etna nord in bila totalno navdušena. Super cesta, precej boljša z manj luknjam, skoraj nič prometa, odlični razgledi, polno vinogradov oz. različnih nasadov ob cesti in seveda nisva mogla iti mimo kostanja :D



Danes ga bova pekla, če najdeva alkohol za kuhalnik, ker sva že čisto pri koncu. Plan je bil doseči Bronto, ki je znan po pistacijah in jaz sem si zaželel poskusit vmešane v testenine. Optimistično naravnan (deset do treh in ob treh se restavracije zaprejo) sem vseeno vztrajal, ampak je bilo vse zaprto. Tako da gasa v najbližjo odprto trgovino - EuroSpin (ima tudi slovenske napise na produktih) in nabavit vse potrebno za skuhat. Ustavila sva se pod prelazom Passo dei Tre (med Cesaro in San Fratello), s pogledom na Etno in si skuhala neke testenine z olivami. Deležna sva bila pozornosti čisto vseh mimoidočih :) po moji strokovni oceni jih je nekaj doživelo "heksenšus" :D sem pa začel precej uživat in mahat nazaj, Lucija se je pa tačas pasla na solati :)

Severni del Sicilije je precej bolj zelen kot južni, vsaj ti hribi ki sva jih prečkala. Po prečkanju prelaza sva bila pa deležna enega najlepših naravnih pojavov: sončni zahod nad oblaki.



Veselja je bilo kajpak kmalu konec, saj sva se spustila v in pod to gmoto. Na obali se je bliskalo po celem nebu, take nore strele da adijo pamet. Saj bi se ustavil in poslikal, ampak bi verjetno potem pešačil do doma, če bi bil sploh zmožen :D hitro se je znočilo in midva še nisva našla kampa. Do 22h sva jih kar nekaj obiskala, ampak so bili že vsi zaprti. Potem se je pa ULILO in v nekaj sekundah sva bila mokra do gat. Spravila sva se pod streho ene lokalne štacune in počakala da je šlo mimo. Tačas sva malo prečekirala booking.com in našla luštno turistično kmetijo. Lastnik naju je prišel celo iskat, ker je zastopil da čakava na železniški postaji :) ampak še sreča, ker vprašanje če bi jo našla v temi in dežju - do vrha je nekaj makadama.

Ob polnoči sva se šele skobacala v posteljo (oh kako je sedlo :D), izpod vročega tuša. Zjutraj sva šele vidla, kje sva. Sploh Lucija je v raju, ker je dobila eno veliko skodelo ravno prav močne, izvrstne kave (njene besede, js bi drugače napisal :D). Monte Alto se imenuje ta zadeva (cca 200m nad morjem) in imajo bungalove z razgledom na spodnja mesta, obalo, morje in trenutno se vidijo celo severni otoki Sicilije. Zmaga.



Pa Lucija grozi, da bova s sabo vzela mucka, ker jih je spet fuL.
Če je pa tok srčkan.

Danes šibava na celino.
Lp, Klukca