Nova zmaga!

Na poti nazaj nama ni uspelo pisati bloga, sva se raje spočila. Ker pa je vseeno lepo, da napiševa še kaj o poti domov, se tega podviga lotevava sedaj, prijetno spočita.
Iz mesta Edirne sva štartala dokaj zgodaj in hitro prispela do turško-bolgarske meje. Tam sva se kar precej zamudila ( vračilo davka je bil tak mali preizkus potrpežljivosti za Klemna ) a vseeno ob čisto normalni uri prišla na bolgarsko stran. Pot po Bolgariji je minila hitro, brez kakršnihkoli posebnosti. Mogoče samo glede voznikov - kakšno olajšanje, ko imaš na cesti ljudi, ki ti ne vozijo za ritjo in kažejo razumevanje voznih pasov!!! Sva bila čisto šokirana, ker sva se v Turčiji že vsega hudega navadila, tako da je bila vožnja prav prijetna.
Sončnice so naju povsod spremljale:

Na srbski meji naju je presenetila prijaznost policistov in carinika, se nama je kar smejalo. Na cesti proti Nišu sva se mimo konkretne kolone odpeljala na njen začetek in tam skupaj z motoristi iz Litve počakala, da so nas spustili naprej. Menda so prej minirali cesto in jo je bilo treba še sčistiti.

Lucija je bila malo nestrpna, ker je bilo kar precej oblačno in ni imela prevelike želje oblačiti dežne opreme. Vreme je zdržalo.

Preko bookinga sva že prej rezervirala sobico v hotelu in bila prijetno presenečena nad urejenostjo sobe. No, Klemen je bil navdušen tudi nad prijazno receptorko ;) Privoščila sva si večerjo in vroč tuš, nato pa padla v posteljo. Sva le prevozila 750 kilometrov, nekje se mora poznat :)

Ponoči je bilo v Beogradu neurje, zjutraj pa sva se zbudila v popolno jasnino. WOOHOO! Tudi temperature so bile malo nižje - tam okoli 20 stopinj (super za na motor, midva sva se bala da bo tam okoli 30), in čeprav je bila avtocesta dolgočasna, se je dalo preživeti. Sva bila kar presenečena, da sva tako hitro prišla v Slovenijo - ob pol petih sva bila že v Mariboru! Tam sva si privoščila kosilo in sladoled, ter obiskala Svena z družinico. Nama je prav pasalo narediti malo daljšo pavzo (najine ritke so nama bile hvaležen, hehe). Nato pa naprej v Velenje, kjer sva prespala v kampu ob jezeru. Lucija je tam ostala na taboru Tora Dojo (tole je prispevek iz 2011), Klemen pa je že naslednji dan odšel na Gorenjsko pozdravit moto babico in ostale domače.

Kako sva se imela v Turčiji? SÜPER!!! Klukca priporočava ;)

Nazaj na evropski celini

Dolžna sva še poročilo o podvigu z lubenico - hja, bilo je težko, sploh na koncu, sva že mislila, da ne zmoreva več, a nama je le uspelo.
Takole je zgledal začetek:

In, ZMAGA!!!

Sva bila kar presenečena, da nama je uspelo - po tihem sva oba pričakovala, da bova nekje na tričetrt omagala.

Drugače pa se v tem času ni zgodilo nič posebnega, danes sva se le odpravila naprej, v mesto Edirne. Izbrala sva si hitro cesto, skočila na trajekt čez Dardanele in 400 kilometrov opravila brez težav.

Kar kmalu sva prispela v hotel in se nato odpravila še malo v šoping - k sreči sva nakupila ravno toliko, da še spraviva na motor. :)
To je to za danes, se pozna, da sva že proti koncu dopusta, in da naju čaka le še pot nazaj. Jutri morava priti vse do Beograda, jao, jao... ( to bo bolela rit :( )
Lahko noč, Klukca

Egejsko morje

Včeraj se nama ni dalo pisati bloga, tako ali tako se ni zgodilo nič posebnega. Zjutraj sva se iz Pamukkal napotila proti obali, v smeri proti Izmirju. Sama cesta ni bila nič kaj posebna (lepa sicer), opazila pa sva, da so na cestah boljši avtomobili in v njih slabši vozniki...

Ob obali, malo naprej od mesta Foça sva se zakampirala na plaži - tokrat sva morala plačati 20 lir. Računajo vstop na plažo, in je ista cena ali se tam zakampiraš, ali pa si samo čez dan. Drugače bolj ali manj neurejena zadeva, ni ravno kamping, ampak za eno noč preživiš. Ob najinem prihodu je bilo še polno ljudi, zvečer pa so skoraj vsi odšli. Drugače je bila plaža čudovita:

Tudi voda je bila zelo čista, sva bila kar malo presenečena. No, ponoči nisva najbolj mirno spala - veter je prav čudno pihal in žvižgal, tako da sva se nonstop zbujala. Tudi Klemnovo smrčanje ni bilo ravno uspavalno...

Zjutraj sva se s težavo le spravila k sebi, a po nasitnem zajtrku ( makarončki, hehe ;) ) in čaju nama je le uspelo. Samo Klemen je moral v vodo, da se je zares zbudil :) Uspelo mu je najti en zanimiv kamp (Ada) na otoku Cunda, najin cilj za danes.
Ob Egejskem morju nimava več občutka da sva v Turčiji, vse skupaj naju spominja na Grčijo... Je res lepo, temperature perfektne, na nebu pa brez oblačka!
Danes sva tako naredila le 90 kilometrov, in se odločila za počitek ob obali.

Tale kamp je kar daleč od mesta in je ravno prav umirjen, ljudi sicer je nekaj, ampak ni gneče, tako da si lahko izbereš praktično katerikoli ležalnik :)

Nama je zelo všeč, imava celo mizo, stole in pa luč :) Tudi plaža je prav prijetno urejena ( ležalniki!!! ), za sosede pa imava ene par motoristov. Voda je super, čista in ravno prav hladna. Pa cel čas malo pihlja, tako da vročina ni prehuda. A je kdo fouš? ;)

Na večerjo sva šla kar v mesto in si privoščila kilskega brancina, njami! Sva se tudi založila s hrano in pijačo - glavna zvezda jutrišnjega dne bo pet(5!)kilogramska lubenica :) Se nama že cel čas odkar sva v Turčiji lušta lubenica, na vsakem vogalu jih prodajajo, midva pa je ne moreva vzet na motor. Tako da si bova zdaj končno lahko dala duška :) Za pripravo sva že danes zmazala melono, v 5 minutah.

Jutri je cel dan v planu počitek - ne bova pisala bloga, pojutrišnjem pa naju čaka 400 kilometrov proti turško-bolgarski meji. Najina avantura se na žalost končuje, upava na srečno in hitro pot nazaj. Ampak najprej, lubenica :)))
Lahko noč, Klukca

Pamukkale

Jutro se nama je pričelo malo nenavadno - z iskanjem ključev za Beštijo. Sva obrnila skoraj celo sobo, vprašala na recepciji, pregledala vse najine stvari, pa nič. In potem je Lucija pogledala v edini žep, v katerega do tedaj nisva pogledala - in našla ključe. Uff, sva si oddahnila...
Želela sva iti po lokalni cesti čez en prelaz, ki bi nama prihranila precejšenj ovinek, a se je izkazalo, da je zaprta zaradi del na cesti. Sva šla preverit, bagerist je ravno z velikim navdušenjem podiral drevesa, ki so bila poleg ceste.
Tako nama ni preostalo drugega, kot da sva se vrnila do Beyşehirja in nadaljevala pot proti Isparti. Večino poti sva se žal dolgočasila, bolj zanimiv del poti je bil ob jezeru Egirdir.

Sva že mislila, da sva nekje na jadranski obali ;)
Od Isparte proti Denizliju je bilo spet bolj nezanimivo, nato pa sva prispela do Pamukkal. Od daleč je vse skupaj podobno kamnolomu, nekaj belih skal v hribu pač. Ker je bilo noro vroče in polno turistov, sva si najprej priskrbela prenočišče in tam odložila vse stvari. Nato pa sva se podala proti vhodu, plačala 25 lir po osebi in že kmalu presenečena obstala. VAU!!!!

Niti v sanjah nisva pričakovala kaj takšnega, res... Noro! Najbolje pri vsem tem je, da lahko tu hodiš in čofotaš po vodi :) Super je, ker je voda prav prijetno topla in podlaga nič ne drsi, zato je prav dober občutek pri hoji. Sva dobila še pedikuro :)

Počasi sva se vzpenjala, saj je bilo treba pofotografirati vsak bazenček in preveriti vodo v njem ;)

Ob koncu teh belih bazenčkov sva ugledala ruševine mesta Hieropolis. Danes je zgornji del preurejen v muzej na prostem, en del pa je tudi klasičnega muzeja. Ker je ta odprt le do osmih (spuščajo noter pa le do pol osmih) sva se odločila, da greva raje pogledat amfiteater na vrhu hriba. Se je splačalo ;)

Tam sva tudi dočakala sončni zahod:

Nato pa sva se počasi spustila, naju je začelo že malo hladiti, ker na vrhu piha prav hladen veter. Dobrih fotografij je spet preveč, sva pa čisto navdušena nad Pamukkalami - mimogrede, ime pomeni Bombažni grad. Upava, da se sem še vrneva.